ZDAJ MAM PA DOST!!!!!!

Okey zdj mi je pa prekipel.....dost mam!!!!!!!

česa?


Tega bednega, dolgočasnega, mrzlega, glupega, smotanega, mokrega, neprijetnega, nepotrebnega .........

DEŽA!!!!

Vprašate zakaj?

Ker v moje življenje ne prinaša popolnoma nič pozitivnega:(
Postajam zbedirana, preveč razmišljam, nikamor se mi ne da, sedim sam za kompom pa se smilim sama seb, ne morem se neč s športom ukvarjat, zebe me,.....

Sicer pa s krajšimi presledki dežuje že 10 dni in mislim, da je skrajen čas da neha....
Dokaz, da vreme res slabo vpliva na razpoloženje je tale post, ki ga tipkam precej razkurjeno. Zakaj? VPRAŠiTE BEDNO VREME!!!!!

O samoti, hinavščini in osebi....

Waaaa končn sem dočakala da sem ostala doma, medtem, ko so se moja mama, fotr in mali odpravli v Portorož. Jst pa sm ostala doma, uživam v samoti, ko lah počnem ka mi paše, grem ven do kdaj hočem in skratka mi je fajn. Edina stvar je, da se ne znajdem najbolje v kuhni:D sj vem, da sm ženska, pa da naj bi bila ta bitja usposobljena za to, a obstajamo tudi izjeme, kot sem jaz. Nam revam to ne gre najbolje od rok in bom pač prisiljena naslednjih par dni jest hrenovke, ena in iste špagete pa seveda pice iz picerij:) P0 moje bom preživela.
No ampak nimam namena opisovat, kak sem preživela dan, k vas to itq ne zanima in blog ni namenjen ravno temu. Rajši bom napisala neki takšnga depresivnega:) hehe ne sj ne. Pač ma Nina cajt in preveč razmišlja, kar ji nemalokrat škodi.
Velikokrat sem v zadnjem času slišala, da sem se spremenila. Spremenila svoje razmišljanje, obnašanje in postala na nek način drugačna. Na začetku morda nisem verjela, a sedaj mi je to rekla že precej ljudi in morda je vse skupaj le vredno premisleka.
Logično je, da se vsi ljudje spreminjamo skozi svoje življenje. spreminjamo svojo družbo, okolje in tudi način razmišljanja. V zadnjem času, pa se je ravno vse to pri meni zgodilo. Na nek način sem nekoliko spremenila svojo krog frendov in s tem tudi okolje, glede razmišljanja pa sem zaradi določenih oseb vedno bolj zmedena in to povzroča vedenje, ki je včasih nekoliko zanimivo:D Pa vendar sem še vedno majhn človek, k velik govori je nekoliko hiperaktiven in včasih mal tečn. To sem jst in kdo me je pripravljen sprejet super, kdo pa ne, pa pač ne:D
Vedno manj sem se začela obremenjevat kaj si misli folk o men. Vem, da si včas marsikaj govori...sem brez veze, ker to delajo samo ljudje, ki nimajo kj bolj pametnega počet kot ogovarjat druge. Seveda pa beseda boli bolj kot klofuta in včasih človeka prizadane že nedolžna opazka glede obnašanje/oblačenja/govorjenja/... Kakorkoli ni važno, vsem tistim k ogovarjite pa predlagam da najprej pometite pred svojim pragom in se šele potem vtikajte v tuja življenja.Hja na svetu res ne prenesem tiste hinavščine, očitajočih pogledov in narisanih nasmehov, ki pa so večkrat prisotni v naših življenjih.
Trenutno ugotavljam, da ko nimaš določene osebe ob sebi, šele ugotoviš kaj ti pomeni. Ko je vsak dan s tabo, te nasmeji gre s tabo kamorkoli rečeš, te posluša, podpira in drži pokonci niti nimaš občutka, da ti zares toliko pomeni in da pravzaprav ne moreš živet brez nje. Morda se niti ne zavedam, da predstavlja moje vsakdanje življenje in da jo imam preprosto najrajši na svetu. Sj veste o kom govorim...ane?; :P O moji dvojčici, nepogrešljivi polovici, sončku..moji KLARI.
Zakaj mi tolk pomen?? nw ...Ker je preprosto ona, brez tistih dvojnih obrazov in hinavščine, ki sem jo omenjala prej. Je moj pesimist, ki vsebi skriva tisto energijo s katero polni moje življenje. Je osebca, k piše najlepša sporočila, ki mi vedno narišejo nasmeh na obraz in piše najboljše romane med šolskimi urami:) najini listi..:Dhehe Je drugačna od ostalih, včas mal trmasta pa tečna ampak še vseen moja ena in edina sestrca in vedi da ni važno, kaj si mislijo drugi. Pomembno je, da imava druga drugo. Vedi, da sem vedno s tabo, ti podajam robčke in čokolado in te mam preprosto rada do sončka pa nazaj:)
P.S hiter prid iz Prage k te pogrešam FUUUUL...:) veš kuk ti ma še za povedat:)



bye-bye:)

No tako, pa smo srednješolci in osnovnošolci končno dočakali te zloglasne počitnice. Po dveh napornih mesecih, smo si zaslužili počitek, ki ga bomo poskusili čim bolj izkoristiti. Začetek počitnic mi je bil zagotovo všeč in če bo takšno tudi nadaljevanje bom več kot zadovoljna.

Včeri sem imela 2 koncerta z violino za osnovnošolce. Blo je kr fino, čeprav me je zapestje zlo bolelo in nisem mogla 100% igrat:S. Zvečer pa smo seveda pozabili na vse bolečine, utrujenost in slabo voljo, saj smo šli na FAZANCA:) ko smo pršli 3 Brestančani na samo prizorišče, smo bili malo razočarani, saj ni bilo ravno veliko ljudi...a kmalu so začeli prihajati iz vseh strani in kar naenkrat sm bila obkrožena z znanimi obrazi. Nekateri so ostali cel večer pred mc in popivali, drugi pa smo odšli v mc, se prepustili glasbi in se do kraja znoreli. Na žalost tokrat ni bilo nobenega večjega benda in smo se morali zadovoljiti z posavskimi skupinami. M;orem priznati, da so tut te mlade skupine prov fajne, ker špilajo same znane priredbe ob katerih lah skačev v prvi vrsti, poješ in se ne oziraš na to, kaj si mislijo drugi. V drugem delu mc-ja pa je bil DJ in željno mladino zabaval z house musko ... bila sem kr presenečena, da je bilo dejansko tolk ljudi tam v tiste prostoru, plesalo in uživalo. Sama sicer nisem pretirano navdušena nad to glasbo in diskači, a včeraj me je družba in dobra volja prevzela in sem tudi jaz na trenutke divje plesala:). Večer sem zaradi določenega osebka zaključila nekoliko zbedirano, ampak kjub temu je blo super. Posledica od včerajšnega plesanje so danes hude bolečine v ...križu:( staram se:)hehe

Moje počitnice bojo spet pestre. Zdj čakam na prihod sestričen iz Murske sobote, pol pa letim na sestanek z dsp in mogoč se odpravim še mal na fešto od sošolk. Potem pa si privočim par dni čistega spanja, lenarjena, gledanja svoje najljubše nanizanke,......, Preprosto rečeno, da se mal odklopim:) Z bratom boma šla v Maribor ( mal nakupvat, določeno osebco spoznat ...) pa kot pravi Tomaž spoznat kaj je pravi žur:)hehe
Pred mano se res obetajo kr lepi dnevi in upam, da mi jih slučajno ne bo kdo pokvaru.
Moram pa priznati, da bo pa čez 8 dni kr fino it spet v šolo. Saj vem, da kr naprej tečnarim, zaradi ocen s katerimi letos nisem pretirano zadovoljna, in da nimam nč časa zase...A kljub vsemu rada hodim v šolo. Tam imam svoje frende, k mi polepšajo dan, tisto jutranjo vročo čokolado v jazzu, zanimive listke med šolskimi urami in seveda je fino hodit v šolo, sej itak veš, da te čez 2 mesca čakajo spet počitnce

Priznajte...ka ne bi bil dolgčas brez naše ljube gimnazije????:)

bye-bye do pisanja....:) uživite 100 na uro:):)

Dnevi minevajo, a spomin ostaja!!!!

Še en dan mojega življenja se je prevesil v večer. Postal je preteklost, ki je nikoli več ne bom doživela. Zazrem se v temno noč, ki me s svojo močjo vleče ven iz zaprtih prostorov. Ne morem se ji upreti. Zvezke pospravim v omaro, sama pa zbežim ven in se odpravim na sprehod. S seboj vzamem samo svoje zmedene misli in razum. Opazujem v temo odeto naravo, ki v sebi skriva vse sence in strahove, ki sem se jih bala, ko sem bila še majhna punčka. Prečkam travnike in potke in pod veliko smreko zagledam klop. Tam sedem in razmišljam. Zazrem se v svetlikajoče zvezdice, ki so posejane po temnem nebu. Vse je tako čarobno in skrivnostno. Neštetokrat sem se že zagledala v to nebo, a vendar je danes nekaj posebnega. Spominjam se dni, ko sem zvečer sedela ob oknu, štela zvezdice, si izmišljevala zgodbe in sanjavo gledala v luno. To je bil čas, ko še nisem nosila nobene odgovornosti in sem imela dovolj časa, da sem stvari počela počasi in ob njih uživala. Danes je vse drugače. V brezglavem svetu nimam niti toliko časa, da bi uživali z osebami, ki jih imam rada. Hodimo drug mimo drugega in nimamo časa spregovoriti niti par besed. Vse bolj, ko razmišljam prihajam do dejstva, da odraščam. Nisem več majhna punčka, ki skrbi za svoje medvedke in peče najboljše potičke iz peskovnika. Sem dekle, odraslo punca in počasi se zavedam svojega poslanstva na tem planetu. Od otroških dni sem se že zdavnaj poslovila in pred mano je ostale le še kruta realnost. Pravljice o lepih princih in palčkih sem že prerasla in tudi v čarovnice in duhove več ne verjamem. Vse otroške igrice, brezskrbne dni in pregledane risanke počasi tonejo v pozabo. Po licih mi spolzi solza. Solza minevanja, obžalovanja in razočaranja, na vse lepe trenutkov iz otroštva, ki jih ne bom nikoli več doživela. Vse se spreminja, a vendar ostajajo ob meni ljudje. To so tiste osebe, ki poznajo mojo preteklost, z menoj živijo sedanjost in se veselijo skupne prihodnosti. To so moji starši, brat in seveda peščica tistih prijateljev, ki si zaslužijo naziv najboljši prijatelji. To so prijatelji, ki mi stojijo ob strani, ki verjamejo vame in z mano delijo svojo srečo. Nekako si ne predstavljam življenja brez prijateljev, ki mi dajejo smisel življenja tudi v dneh, ko ni vse najbolj rožnato. Saj pride včasih do sporov in prepirov, a vse ima svoj razlog nastanka in prav nič na tem svetu se ne zgodi brez razloga. Vsekakor je vsako obdobje nekaj posebnega in edinstvenega, a vendar se mi zdi otroštvo tisto bistveno. Nenazadnje je to obdobje, v katerem se rodiš, odraščaš in postaneš ogledalo svojih staršev. Res je, da si v tem obdobju ne ustvariš kariere ali služiš denarja, a kljub vsemu je vsak začetek pomemben in zato moramo biti še kako pazljivi pri svojih prvih korakih življenja.

Pravijo, da mora tudi vsak odrasel človek v sebi skrivati malo otroške nagajivosti, smeha in radovednosti. Zagotovo je življenje resna stvar, a včasih se moreš preprosto nasmehniti in se podati novim izivom naproti. Zavedam se, da bom moram svoje drevo življenja trdno privezati k količku, da ga ne zanese s poti kakšen vihar. V mojem življenju bo večno prisoten optimizem in morda mi bo z malo sreče še uspelo izpolniti svoje sanje. Prepričana pa sem, da se bom svojih prečudovitih preživetih otroških dni večno spominjala. Morda pa bom uspela čas zavrteti nazaj v preteklost in za kakšen dan ali dva spet postala majhna punčka. Ker so sanje dovoljene, se bom prepustila toku življenja in se predala usodi.

Tut mali je bit fajn:)

Počasi sem se sprijznila z usodo, da sm pač majhna, micena punčka in da bom taka verjetno večno ostala, dokler se seveda s svojo starostjo ne bom začela manšat:) Čeprav sm počas že razmišljala, da bi začela varčevat in čez par let šla na operacijo, da bi mi kj raztegnli:)hehe hec
Moja višina ma kr precej negativnih stvari ampak sj noben ni popoln in ne poznam osebe k bi bla v teh najstniških letih zadovoljna sama s saboj:) Res je, da me včasih kdo ( beri: vsi) mal podjebavajo s tem, sm je**ga . najbolš se je nasmejat mal na svoj račun sj smeh je itq pol zdravja:) sicer pa kdo me bolj pozna zagotovo ve, da moja osebnost še zdaleč ni majhna in da mam prodoren glas in velikokrat vodilno vlogo:) ja treba da tut mali ljudje vzamemo stvari v svoje roke:) Pa nw...sj ni bit tko slabo mali...če zna to človk dober izkoristit zaka pa ne :)
Vsem tistim, ki mi ne vrjamete pa prilagam še tale seznam vseh pozitivnih stvari malih ljudi:)


TOREJ:

1. Imam naziv najmanjše osebce na gimnaziji Brežice ( to ne more vsak dobit:)
2. Ni se mi blo treba sklont k smo šli v Prešernovo rojstno hišo:)
3. Pr dramskem mi je moja višina prislužla skok in grizenje...mnjama
4. Še vedno lah kupujem cote na otroškem odelku
5. Lah se prerinem skoz gužvo na smučiščih, v trgovini, pr vikijo...:)
6. Ne porabim velik blaga pr cotah
7. Nimam problemov pri nakupu otroških vstopnic ( otrok do 10 let seveda)
8. Tut če obujem čevelce z največjo peto sm še vedno manjša od vsakga fanta:)
9. Zarad velikosti sm dobila neki zanimivih smešnih vzevkov
10. Lah se splazim skoz majhne lukne, se skrijem kam....

No zdj pa premislte dragi bralci ka je bit bolš aa??:)

Brez njega ne morem živeti...:)

Zdj sedim za kompom zavita v termo jopco, pijem čaj z medom pa limono, moja ljuba mamca mi je prpravla neke zvarke v kere je prepričan da bojo pomagal ( optimistka pač:) in smilim se sama seb, ka sm spet nardila narobe, da me boli grlo, kašlam, in me vse boli....ma nj gre nekam vse skup. sj vem, da mi vsi skoz pravte nj se bol oblačim pa blablablabla....sam jebiga men je pač vedno vroče in pol se tkole fino prehladim:( Mogoč me bo pa nekega dne celo izučilo in se bom dejansko začela oblačt letnemu času primerno. Jst sm enostavno še z eno nogo v poletju in nočem se pač sprijazn s tem, da bom mogla ven prvlečt bunde, plašče in debele puloverje. No ja sj vem da sta tut zima pa jesen po svoje zanimiva letna časa, sj je v vsaki stvari neki lepga pa edinstvenega. Sploh zdj k mam jst v svoji sobci kamin:) in zdj lepo sama zvečer čepim pr kaminu se grejem pijem čaj/čokolado /kakav in razmišlam o tem, kak lepo bi blo če bi bla tista osebca z mano. razmišljam in si v glavi kujem romatične večere srečne ljubezni....sam življenje je kruto in na žalost nam ne gre vedno vse po načrtih.

No kakorkoli če ni ljubezni je prov da bi blo vsaj zdravje:) sj če ni zdravja ne more bit ljubezni. zdravje je res vrednota, k jo ljudje premal cenimo in morda se sploh ne zavedamo da brez njega ne mormo preživet niti sekundice. tko da čuvite svoje zdravje...dokler tkole ne ostanete brez glasa in ste čsit poklapan tk k zdj jst:)

ps: sj vem da ste vsi tisti k grete ju3 z mano na ekskurzijo srečni, da bom tiho bol, k težko govorim sam mal solidarnosti pa vseen prosim:) pa sj bom kmal zdrava pa bom vse nadoknadla:)

Posebna droga:)

Konč spet mal pišem, tokrat mal bol konkretno - se mi zdi:) Danes bomo neki povedal o MSN-ju, ki je na nek način moja droga. Sicer je bol zdrava od preostalih, ampak seveda ni najbolš da večino svojga prostega časa preživim za škatlo ( beri: compom), tipkam po tipkovnici in bulim v zaslon:) MSN mam že ...precej cajta, sam da, ko sm bla še mlada in neumna niti ni bil tolk popularen, kot zdj ko se staram pa postajam bol nora in iz dneva v dan preživim več časa na msn. Enostavno vsak večer oz. popoldan kar nekaj uric presedim, zatoplena v pogovore. Mislim, da vem ka je vzrok, ampak to zdj niti ni važno. Sprašujem se zakaj smo ljudje taka živa bitja, da svoj še tako prekratek prosti čas namenjamo MSN? res je, da To predstavlja mojo sprostitev, čeprav vem da bi za moje možgane veliko bolj koristil sprehod po prelepi Brestanici. Verjetno je odgovor na dlani. Prijatelje imam najrajši na tem svet in pomenjo mi vse, ampak včasih bi blo dobr, da bi počela tut kj druga... velik bolš bi blo, da bi se raje s prijatelji odpravila na pijačo, na koncert, sprehod, na igrišče in z njimi imela prav pogovor, takšnega z vsemimi mimikami, kretnjami in pogledi, ki jih preko MSN-ja zagotovo ne moreš doživeti..Kakorkoli, msn je le pretveza s pomočjo katere spoznavamo nove ljudi..ampak vsi ti pogovori nisi pristni, niso v živo in vsi se prekleto dobro zavedamo da je po MSN-ju, sms-ih in telefonskih pogovorih veliko lažje spoznati osebo ji povedati da ti je všeč/ da jo imaš rad/ da je ne maraš.... . vendar vse skupaj nima enakega pomena, kot če stopiš do določene osebe in se z njo pogovoriš na 4 oči.
MSN je živ dokaz, da nam moderni svet prinaša tudi veliko slabih stvari, in da bi blo mogoč bolje da ga sploh ne bi mela. Sj je vse fino in fajn sam še mal pa se ljudje med sebej več ne bomo pogovarjali, ampak bomo obvladali le še tipkanje in klepetanje preko neta. Posledico bodo sj bomo ljudje zgubil tist stik s sočlovekom ki je pomembnejši od vsega brezveznega tipkanja po računalniku.
No ampak jst se ne bom ukvarjala s tem ka bo, pa ka ne bo:)
Ta post sm napisala z namenom da mi bo kdo svetoval kak nj jst zmanjšam količino te substance ( MSN mislim ne:)...ka nj počnem druga in na kakšn način nj preživim svoj prosti čas?
Velikokrat sm že rekla, ta tedn pa ne bom šla na MSN...ampak to je vse ostal sam pr besedah zaenkrat:) help me plis:)hehe

se opravičujem k je spet tak dolgi post, sam jebiga če ma pa človek velik za povedat:)

fsm...mejte se radi....**