Tako zdj pa dost. V zadnjih dneh sm že prevečkrat slišala stavek:" Dj napiš kakšn post" in sem se odločla, da si bom utrgala čas iz precej natrpanih počitnic in napisala en jadn post:)

Dnevi tečejo mnogo prehitro. Na začetku sem se na nek način bala, da bom pogrešala prijatelje, smeh, klepete, vročo čokolado, natrpan urnik in da mi bo med počitnicami dolgčas. Namreč nič na svetu ne sovražim bolj, kot stanje dolgčasa, ko ne vem kaj bi sama s samo in sem tečna in jezna. Veliko raje vidim, da sem zasipana z delom, vajami, obveznostnimi in da je v mojem življenju vedno prisotnega malo adrealina. Te počitnice pa minevajo in mi polzijo kot pesek skozi dlani. Morda zato, ker je tak prijeten čas.

Prejšno nedeljo je DSP pripravil literarni večer o ekpresionizmu, ki je po začetnih zapletih še kar vredu uspel. No ja, če seveda odmislim ves tist vosek ki se je tako lepo razliv po dvorani, hudo primankovanje folka in tudi jst sem se izkazala kot strašen talent pri prižiganju sveč, saj sm si zakurila lice(si ga opekla) posledico pa so žal viditi še danes. Ma glavno je blo, da smo prebral par Kosovelovih pesmi, ki so me stašno navdušile in v mnogih pesmih sem našla sama sebe. Skratka fajn je blo:)

Te dni nadvse uživam. Berem knjige, gledam filme, sem s prijatelji in s svojo družino. Lepo je ležati v svoji novi veliki postelji, gledati prasketanje ognja v kaminu in obujati spomine na istekajoče se leto.
Da dragi moji, konec je tega pravljičenga leta. Bilo je nekaj posebnega v mojem življenju. Spoznala sem pomenbna dejstva o sami sebi, precej stvari sem poskusila prvič in precej stvari so se mi nenačrtovano zgodile prvič. Spoznala sem veliko novih prijateljev in spoznala sem tisto bistvo življenjskega prijateljstva. Štiri mesece sem sanjala visoko nad oblaki, ostalo pa sem preživela v nekem lebdečem zmedenem stanju, ki je bilo nemalokrat težko. Vsakič ko so se mi zamajala tla pod nogami, sem pogumno stopila na trdna tla. Vsaka bodica me je ojačala in ja, to leto je pustilo precej velik pečat v mojem življenju. Pravijo, da je z novim letom, lahko začneš znova, boljše, drugače, pametneje, lahko pa preprosto nadaljuješ vse dobro iz starega leta. Jaz bom storila vsega po malem in morda mi bo uspelo namešati dobro mešanico vsega dobrega in leto preživeti kar najbolje. Seveda pa je to čas, ko se spomnim vseh tistih ljudi, ki polnijo moje življenje in brez katerih ne morem preživeti sleherne minute življenja. To je čas, da pozabimo vse zamire, smo iskreni drug z drugim in se imamo radi. Ker so počitnice imam precej časa za razmišljanje, da se spomnim vseh ljudi, ki so mi zaznamovali to leto. Bilo jih je veliko, ki so priplavali le za kakšen dan, nekaj pa se jih je v moje srce naselilo za zmeraj. Hvala vsem tistim, ki ste mi polepšali kakšno sekundico leta 2007. Hvala ker ste ob meni, ko vas potrebujem, mi polepšate še tako dolgočasen dan, me objamete, ko viditi da je to potrebno, mi rečete, da me meče in mi prosite, da naj že enkrat utihnem. Hvala ker ste iskreni z mano, ravno prov kritični, razumevajoči in zanesljivi. Cenim, da še niste obupali nad mano, da se spomneta name tudi ko nismo skupaj in morda nimam časa za vas. Vsak od vas predstavlja košček moje življenjske sestavljanke in čisto vsak je neprecenljiv. HVALA, da ste ob meni, da sooblikujete mojo osebnost, me osrečujete in življenje živite z mano. RADA VAS MAM:)

Na koncu mi ne preostani nič drugego kot da vam zaželim leto polno rožič, nasmejanih lic, ogretih src in sončnih dni. Bodite preveč zvišeni za jezo, razveselite se drobnih pozornosti, živite svoje sanje, a hkrati ostanite na realnih tleh. Smejte se, bodite srečni, ne ozirajte se na druge, živite svoje življenje in bodite optimisti, saj za vsako nevihto, tudi enkrat začne pripekati sonce. Vedno glejte na tisto lepšo plat življenja in zapomnite si moj legendarni stavek:"Življenje je luštna stvar":)

Še zadnjič torej letos : SREČNO:):) v letu 2008 pa nikar ne pozabite name:)

Vsega po malem -----------> normalno če sm pa mala;)

Je ponedeljek, jaz pa gledam skozi okno in razmisljam o tekočih zadevah. Prvo mi pade na misel, da bi nekam odšla, nekam daleč, kjer so dolge peščene plaže, žgoče sonce, osebki moškega spola v kopalkah in kjer predvsem ni skrbi. Ne vem, če tako mesto sploh obstaja, ampak vredno je mojega razmišlanja. Sj ne, da bi se jst slučajno naveličala Brestanice in Brežic, ampak dovolj imam svojega jadnega vsakdanjika. Čist vsak dan je enak ostalim. Vsako jutro me zbudi ista pesem na telefonu, vsak dan grem v šolo po isti poti in tam srečuje iste face. Nekaterih se seveda razveselim bolj, drugih spet manj. Potem domov, kosilo, učenje, violina /plesne/ kake druge vaje, zvečer komp in to je to. Bedno ne? No in pol človek naj bo srečen. Eh vglavnem najbolš, da napakiram potovalko pa jo pičim na lepše;)

Zaenkrat smo končal s predstavami z zloglasno Lizistrato. Morem priznat, da sm kar mal žalostna, če je vsega skupi že konec, saj sem se s celotno ekipo super ujela in spoznala kar nekaj super oseb:)

V šoli mi je mal padla motivacija + plus tega me je dans v slabo voljo spravla še ta bedna matematka. Mah ne bom pisala o šoli, ker nočem bit še pred kompom zbedirana. Torej bit če bolje;)

Spet sem bolana. Občasno kašlam, sem brez glasa, kiham vgavnem pa si pojem pozitivno Sarino himno:" Prijazen do želodca, prijazen do srca, vitamina C veliko ima!":) Pa nj še kdo reče, da reklame ne vplivajo na ljudi..

Zdj pa še mal resnosti:
Ljudje prihajojo in odhajajo v moje živlejnje in le redko kdo se v njem naseli. Nekateri pridejo le na bežen obisk, nekatareri pridejo za kratek čas a pustijo močen pečat, nekateri si prilastijo košček srca in ga zdrobijo na koščke, nekateri pa živijo ob tebi celo življenje in so ob tebi ko jih zares potrebuješ.
Torej: Zakaj si prišel v moje življenje, ga postavil na glavo, sedaj pa odšel??? Mah čudna so ta človeška bitja:)


Ta post je spet kr neki:( mah ni idej, ni volje, ni časa in inspiracije, vglavnem v mojem življenje vlada hudo pomankanje tistih psihičnih dobrin.

bay ^^ do pisanja;)

December je fajni:)

Spet je minil november. Ne vem kam, ne vem zakaj, ampak danes sem se preprosto obrnila na koledar in opazila, da smo 2.12. Na vrsto je prišel tisti težko pričakovani zadnji mesec leta, ko vsi želimo narediti dela, ki jih med letom nismo opravili in vsak strmi k želji, da bi leto končal z vsemimi zastavljenimi cilji. Moram priznati, da se tudi sama hitro nalezem decembrskega razpoloženja, mrzličnega nakupovanja daril, prijaznih besed in toplih nasmeškov. December je pravzaprav mesec veselja, otroške igrivosti, puhastih snežink in dobrih želja. Je poseben in edinstveni mesec, ki prinaša v družino toplino, povezanost med ljudmi in tiste posebne iskrice ki jih je moč občutiti le v tem mesecu.
Morda se res, da se je tole okraševanje in pretirano poudarjanje prazničnega razpoloženja začelo nekoliko prezgodaj, a očitno so se letos držali reka, da je bolje, da tisto kar lahko narediš danes ne odlašaš na jutri in vse skupaj naredili malo prej. No ja naj povem, da tut pri nas že stoji smrekca, saj je bil moj mali bratec bolan in mu je bilo strašno dolgčas in jo je zato postavil kar v njegovi sobi. Mah pustimo malim veselje. A vendar manjka sneg, tiste čarobne snežinke, ki naredijo posebno vzdušje, omehčajo duše in ti dajo vtis zime. Jaz jih bom potrpežljivo čakala in upam, da ga v tem prazničnem času zapadlo vsaj nekaj, in da se bom lahko predala zimskim užitkom.
Pravijo, da si moraš iz vsakega letnega časa pobrati nekaj lepega. Jaz mali pozitivec to zagotovo počnem. Trenutno uživam v svoji sobi, sedim pred kaminom, pijem sadni čaj, poslušam lepo musko, jem piškote k sem jih spekla, se smilim sama seb in razmišljam tja nekam v tri dni. Počutim se sproščeno in moja duša je kar nekja kilogramov lažja. Vesela sem, zaradi drobnih spremenb, ki so se zgodile in uživam v njih.

Vem, da je tale izjave precej neumestna, ampak pogrešam šolo. Mislim ne ravno ustanovo, učenje in profesorje, ampak pogrešam glavne odmore, prijatelje, pozdrave, glupe fore in smeh.
Zadnje 14 dni sem bla namreč strašno mal pri pouku, in mislim da se bo v temle decebru tako tut nadaljevalo. Hja ju3 me spet ni, kr mam nastop z violino v Cankarjevem domu. Sej se mogoč sliši fajn, da nisi pri pouku, in da ne trohniš za šolskimi klopmi, ampam čist vse moreš nadoknadit in počas mi je začelo že to presedat. No kakorkoli, v torek pa zalaufam spet mal v šoli, jazzu in bljižnji okolici. Pogrešam vas namreč, dragi gimnazijci:)


mejte se fain**