13 razlogov zakaj bi bila raje moški:)

Verjetno si vsi, ki ste prebrali naslov tega posta, pomislili, da se mi je kolesje v glavi dokončno odvrtelo in da meni ni več pomoči. Morda imate prav, vendar če pomislite malo konkretneje pa imam morda prav jaz. Ni mi treba veliko premišljevati, in razloge imam hitro na dlani. Morda so za to izjavo krive moje izkušnje iz otroštva, saj sem se ob bratu in vseh sosedih, ki so začuda vsi moškega spola preživela veliko ur, dni, let- praktično celo moje otroštvo. In ni mi žal, saj sem se imela super in sem že od nekdaj uživala v fantovski družbi. In danes je z mano popolnoma enako. Rada se družim s fanti, ker mi ob njih ni nikoli dolgčas, me nasmejijo in so preprosto drugačnejši od nas punc. To seveda ne pomeni, da ne užival ob klepetih z puncami, saj tudi jaz rada blebetam o luštkanih tipih, romancah, nakupovanju, oblekah, ogovarjanju.....ampak včasih imam dovolj vsega tega oh in sploh ženskega sveta in se raje predam v družbo nasprotnega spola. Najbolje je seveda, če med njimi ni nobene moje simpatije, saj sem lahko preprosta, sproščena jaz, brez kakršnih koli zadržkov. Že kar nekaj časa ugotavljam da se fantje pogovarjajo predvsem o športu, feštah, avtomobilih in no mogoče če utegnejo tudi o puncah.Ampak če jim dobro prisluhneš in se nasmejiš skupaj z njimi pa znajo celo oni povedati kaj pametnega. Seveda pa je najbolje če je družba mešana, takšna za vse okuse in teme, sproščena, nasmejana, optimistična in srečna. Takih trenutkov je res da malo, ampak jih je potrebno pošteno izkoristiti.


Tako zdaj pa vem, da vas vse razganja in je že zadnji čas da napišem te svoje slavne razloge;D


1.Fantje so bistveno bolj sproščeni, in mnogo manj obremenjujejo kot dekleta.

2.Ne morejo zanositi, se pravi da nimajo problemov s nezaželjeno nosečnostjo, saj v primeru, da se to zgodi, lahko le spokajo kovčke in se poberejo v prvi lokal, medtem ko moramo me nositi vse to breme 9 mesecev in potem še skrbeti zanj.

3.Nikoli jih ne obišče teta s Krvavca.

4.Hitreje prebolijo nesrečno ljubezen in lažje začnejo osvajati druge, saj jih je večina bistveno manj čustvenih od žensk in tudi bolj optimističnih.

5. Ne zlomi jih vsaka ovira.

6. So veliko manj hinavski in ne zamirijo prijateljem četudi jih kdaj precej grdo zmerjajo in jih dajo čudne vzdevke, saj vse skupaj vzamejo kot šalo in se tudi sami raje nasmehnejo.

7. Kljub vsem govoričenjem da sta spola enakopravna, no ja nerada priznam ampak ja ... fantje imajo še vedno pomembnejšo vlogo v družbi, družini, razredu, službi....

8.Veliko bolje obvladajo računalništvo in zato ne norijo pri urah informatike in ne udarjajo in kričijo po ubogem računalniku.

9. Ni jim potrebno nositi dveh delov kopalk, spodnjega perila...

10. Veliko manj tarnajo nad svojim lastnim zgledom in se manj obremenjujejo s svojimi kalorijami in kilogrami, saj je za njih na svetu mnogo več pomembnejših stvari.

11.Vedno povedo tisto kar si mislijo.

12.Ni jim potrebno kar naprej poslušat zgodb o propadlih ljubezenskih zvezah.

13.Bistveno manj komplicirajo kot dekleta.

No pa smo jih nekak naštel To je moje mnenje, ki je subjektivno, ampak mislim da bi marsikatera punca lahko pritrdi podobno. Seveda imamo tudi ženske svoje prednosti, ampak če vse skupaj seštejem je rezultat v moji glavi še vedno v prid moškemu spolu. Tako je, celo svoje življenje sem okronana za žensko in pri tem ne morem ničesar spremeniti, razen tega da se čim prej sprijaznim s svojo usodo. No saj ni tako hudo, saj je tako ali tako značilno, da se ljudje vedno pritožujemo nad svojim položajem in je le redko kdo kdaj zadovoljen s stvarjo k jo ima. Seveda so teli razlogi posplošeni, to je nekako splošen vtis, ki velja v moji glavi in zavedam se, da ostajajo izjeme, ki popolnoma izstopajo iz prej naštetih razlogov. Seveda so moški kruti, robustni in nerodni, pa vendar še vedno pridni in ubogljivi kot kužki ki se pustijo razvajati in uživajo vsako sekundico življenja. Sicer pa tudi pravi moški Damjan Murko dobro ve in to tudi rad zapoje, da je srečen ker je moški. Pa naj še kdo reče da jim ni lepo:)

lepo se imejte**adios

Tako zdj pa dost. V zadnjih dneh sm že prevečkrat slišala stavek:" Dj napiš kakšn post" in sem se odločla, da si bom utrgala čas iz precej natrpanih počitnic in napisala en jadn post:)

Dnevi tečejo mnogo prehitro. Na začetku sem se na nek način bala, da bom pogrešala prijatelje, smeh, klepete, vročo čokolado, natrpan urnik in da mi bo med počitnicami dolgčas. Namreč nič na svetu ne sovražim bolj, kot stanje dolgčasa, ko ne vem kaj bi sama s samo in sem tečna in jezna. Veliko raje vidim, da sem zasipana z delom, vajami, obveznostnimi in da je v mojem življenju vedno prisotnega malo adrealina. Te počitnice pa minevajo in mi polzijo kot pesek skozi dlani. Morda zato, ker je tak prijeten čas.

Prejšno nedeljo je DSP pripravil literarni večer o ekpresionizmu, ki je po začetnih zapletih še kar vredu uspel. No ja, če seveda odmislim ves tist vosek ki se je tako lepo razliv po dvorani, hudo primankovanje folka in tudi jst sem se izkazala kot strašen talent pri prižiganju sveč, saj sm si zakurila lice(si ga opekla) posledico pa so žal viditi še danes. Ma glavno je blo, da smo prebral par Kosovelovih pesmi, ki so me stašno navdušile in v mnogih pesmih sem našla sama sebe. Skratka fajn je blo:)

Te dni nadvse uživam. Berem knjige, gledam filme, sem s prijatelji in s svojo družino. Lepo je ležati v svoji novi veliki postelji, gledati prasketanje ognja v kaminu in obujati spomine na istekajoče se leto.
Da dragi moji, konec je tega pravljičenga leta. Bilo je nekaj posebnega v mojem življenju. Spoznala sem pomenbna dejstva o sami sebi, precej stvari sem poskusila prvič in precej stvari so se mi nenačrtovano zgodile prvič. Spoznala sem veliko novih prijateljev in spoznala sem tisto bistvo življenjskega prijateljstva. Štiri mesece sem sanjala visoko nad oblaki, ostalo pa sem preživela v nekem lebdečem zmedenem stanju, ki je bilo nemalokrat težko. Vsakič ko so se mi zamajala tla pod nogami, sem pogumno stopila na trdna tla. Vsaka bodica me je ojačala in ja, to leto je pustilo precej velik pečat v mojem življenju. Pravijo, da je z novim letom, lahko začneš znova, boljše, drugače, pametneje, lahko pa preprosto nadaljuješ vse dobro iz starega leta. Jaz bom storila vsega po malem in morda mi bo uspelo namešati dobro mešanico vsega dobrega in leto preživeti kar najbolje. Seveda pa je to čas, ko se spomnim vseh tistih ljudi, ki polnijo moje življenje in brez katerih ne morem preživeti sleherne minute življenja. To je čas, da pozabimo vse zamire, smo iskreni drug z drugim in se imamo radi. Ker so počitnice imam precej časa za razmišljanje, da se spomnim vseh ljudi, ki so mi zaznamovali to leto. Bilo jih je veliko, ki so priplavali le za kakšen dan, nekaj pa se jih je v moje srce naselilo za zmeraj. Hvala vsem tistim, ki ste mi polepšali kakšno sekundico leta 2007. Hvala ker ste ob meni, ko vas potrebujem, mi polepšate še tako dolgočasen dan, me objamete, ko viditi da je to potrebno, mi rečete, da me meče in mi prosite, da naj že enkrat utihnem. Hvala ker ste iskreni z mano, ravno prov kritični, razumevajoči in zanesljivi. Cenim, da še niste obupali nad mano, da se spomneta name tudi ko nismo skupaj in morda nimam časa za vas. Vsak od vas predstavlja košček moje življenjske sestavljanke in čisto vsak je neprecenljiv. HVALA, da ste ob meni, da sooblikujete mojo osebnost, me osrečujete in življenje živite z mano. RADA VAS MAM:)

Na koncu mi ne preostani nič drugego kot da vam zaželim leto polno rožič, nasmejanih lic, ogretih src in sončnih dni. Bodite preveč zvišeni za jezo, razveselite se drobnih pozornosti, živite svoje sanje, a hkrati ostanite na realnih tleh. Smejte se, bodite srečni, ne ozirajte se na druge, živite svoje življenje in bodite optimisti, saj za vsako nevihto, tudi enkrat začne pripekati sonce. Vedno glejte na tisto lepšo plat življenja in zapomnite si moj legendarni stavek:"Življenje je luštna stvar":)

Še zadnjič torej letos : SREČNO:):) v letu 2008 pa nikar ne pozabite name:)

Vsega po malem -----------> normalno če sm pa mala;)

Je ponedeljek, jaz pa gledam skozi okno in razmisljam o tekočih zadevah. Prvo mi pade na misel, da bi nekam odšla, nekam daleč, kjer so dolge peščene plaže, žgoče sonce, osebki moškega spola v kopalkah in kjer predvsem ni skrbi. Ne vem, če tako mesto sploh obstaja, ampak vredno je mojega razmišlanja. Sj ne, da bi se jst slučajno naveličala Brestanice in Brežic, ampak dovolj imam svojega jadnega vsakdanjika. Čist vsak dan je enak ostalim. Vsako jutro me zbudi ista pesem na telefonu, vsak dan grem v šolo po isti poti in tam srečuje iste face. Nekaterih se seveda razveselim bolj, drugih spet manj. Potem domov, kosilo, učenje, violina /plesne/ kake druge vaje, zvečer komp in to je to. Bedno ne? No in pol človek naj bo srečen. Eh vglavnem najbolš, da napakiram potovalko pa jo pičim na lepše;)

Zaenkrat smo končal s predstavami z zloglasno Lizistrato. Morem priznat, da sm kar mal žalostna, če je vsega skupi že konec, saj sem se s celotno ekipo super ujela in spoznala kar nekaj super oseb:)

V šoli mi je mal padla motivacija + plus tega me je dans v slabo voljo spravla še ta bedna matematka. Mah ne bom pisala o šoli, ker nočem bit še pred kompom zbedirana. Torej bit če bolje;)

Spet sem bolana. Občasno kašlam, sem brez glasa, kiham vgavnem pa si pojem pozitivno Sarino himno:" Prijazen do želodca, prijazen do srca, vitamina C veliko ima!":) Pa nj še kdo reče, da reklame ne vplivajo na ljudi..

Zdj pa še mal resnosti:
Ljudje prihajojo in odhajajo v moje živlejnje in le redko kdo se v njem naseli. Nekateri pridejo le na bežen obisk, nekatareri pridejo za kratek čas a pustijo močen pečat, nekateri si prilastijo košček srca in ga zdrobijo na koščke, nekateri pa živijo ob tebi celo življenje in so ob tebi ko jih zares potrebuješ.
Torej: Zakaj si prišel v moje življenje, ga postavil na glavo, sedaj pa odšel??? Mah čudna so ta človeška bitja:)


Ta post je spet kr neki:( mah ni idej, ni volje, ni časa in inspiracije, vglavnem v mojem življenje vlada hudo pomankanje tistih psihičnih dobrin.

bay ^^ do pisanja;)

December je fajni:)

Spet je minil november. Ne vem kam, ne vem zakaj, ampak danes sem se preprosto obrnila na koledar in opazila, da smo 2.12. Na vrsto je prišel tisti težko pričakovani zadnji mesec leta, ko vsi želimo narediti dela, ki jih med letom nismo opravili in vsak strmi k želji, da bi leto končal z vsemimi zastavljenimi cilji. Moram priznati, da se tudi sama hitro nalezem decembrskega razpoloženja, mrzličnega nakupovanja daril, prijaznih besed in toplih nasmeškov. December je pravzaprav mesec veselja, otroške igrivosti, puhastih snežink in dobrih želja. Je poseben in edinstveni mesec, ki prinaša v družino toplino, povezanost med ljudmi in tiste posebne iskrice ki jih je moč občutiti le v tem mesecu.
Morda se res, da se je tole okraševanje in pretirano poudarjanje prazničnega razpoloženja začelo nekoliko prezgodaj, a očitno so se letos držali reka, da je bolje, da tisto kar lahko narediš danes ne odlašaš na jutri in vse skupaj naredili malo prej. No ja naj povem, da tut pri nas že stoji smrekca, saj je bil moj mali bratec bolan in mu je bilo strašno dolgčas in jo je zato postavil kar v njegovi sobi. Mah pustimo malim veselje. A vendar manjka sneg, tiste čarobne snežinke, ki naredijo posebno vzdušje, omehčajo duše in ti dajo vtis zime. Jaz jih bom potrpežljivo čakala in upam, da ga v tem prazničnem času zapadlo vsaj nekaj, in da se bom lahko predala zimskim užitkom.
Pravijo, da si moraš iz vsakega letnega časa pobrati nekaj lepega. Jaz mali pozitivec to zagotovo počnem. Trenutno uživam v svoji sobi, sedim pred kaminom, pijem sadni čaj, poslušam lepo musko, jem piškote k sem jih spekla, se smilim sama seb in razmišljam tja nekam v tri dni. Počutim se sproščeno in moja duša je kar nekja kilogramov lažja. Vesela sem, zaradi drobnih spremenb, ki so se zgodile in uživam v njih.

Vem, da je tale izjave precej neumestna, ampak pogrešam šolo. Mislim ne ravno ustanovo, učenje in profesorje, ampak pogrešam glavne odmore, prijatelje, pozdrave, glupe fore in smeh.
Zadnje 14 dni sem bla namreč strašno mal pri pouku, in mislim da se bo v temle decebru tako tut nadaljevalo. Hja ju3 me spet ni, kr mam nastop z violino v Cankarjevem domu. Sej se mogoč sliši fajn, da nisi pri pouku, in da ne trohniš za šolskimi klopmi, ampam čist vse moreš nadoknadit in počas mi je začelo že to presedat. No kakorkoli, v torek pa zalaufam spet mal v šoli, jazzu in bljižnji okolici. Pogrešam vas namreč, dragi gimnazijci:)


mejte se fain**

Konec ali nov začetek??

Ste se že kdaj počutili zmedeno, veselo in hkrati ljubosumno. Če ne, naj vam povem, da je to nadvse zanimivo stanje, ki ga ne nek način doživljam jaz. Zmedeno ker me je zmedla ena oseba, veselo ker sem srečna in ljubosumno, ker sem ljubosumna na eno osebo:).Morda navzven vedno zgledam nasmejana, vesela in polna energija, a pod mano se skriva še ena plast. Tista je drugačna, temnejša in pravi kontrast zunanji. Tako je vrjetno pri vseh ljudeh, a vendar je pri enih opazna bolj, pri drugih spet manj. Ljudje me predvsem poznajo po pozitivni energiji, ki jo oddajam in si me vedno predstavljajo kot nasmejano in srečno. Le tisti, ki me boljo poznajo vedo, da temu vedno ni tako. Le tisti poznajo mojo temnejšo stran osebnosti in le tisti so moji pravi prijatelji. Človek se ne more cel čas smejati, prav tako pa ne more ves čas točiti solz. Včasih me spravi v smeh že sms, s prijetno vsebino, včasih pa si morajo prijatelji vzeti več časa in se z mano pogovoriti, mi svetovati in izreči kako spodbudno besedo. A vsi smo le ljudje in ljudje delamo napake iz dneva v dan. Imamo pa tudi sposobnost odpuščanja in novega začetka. A kako začeti znova, če še stare zgodbe nisi popolnoma zaključil in ji prišel do dna?? Ko si preprosto vpet med dva svetova, dva bregova in ne veš katero pot bi ubral. Si izbral pravo, ali boš zopet stopil na majava tla in se ti bo cel svet zrušil. Ali to pomeni, da se moramo vse svoje življenje strogo držati svoje poti in nikoli narediti niti malega drobcenega ovinka?? NE, življenje je namenjeno da včasih tvegamo, izberemo pot, ki jo želi naše srce in se pri tem ne oziramo na druge.Torej, bom začela znova, obrnila bom listek v svoji še ne popisani knjigi. Ne vem, kako bo zgledal ta nov začetek, a počasi imam dovolj vsega kar se je v moji glavi kopičilo 10 mesecev. Bilo je preveč solz, preveč dni slabe volje in nepotrebnih skrbi. Ju3 je nov dan, torej nov začetek, boljši, srečnejši in predvsem upam da se mi bo uresničila tista drobna želja in naredila moje življenje popolno.

O zaposlenosti, alkoholu, moških ........................

Waaa ne morm vrjet, da sm se po krajši pauzi bloganja spravla napisat nov post:)
Velikokrat sem ga že hotla napisat, pa sem ga vedno zbisala, ker enostavno tut men, k nikoli nisem tiho, zmanjka idej za pisanje:) Čudeži se dogajajo:P

V zadnjem času se dogaja marsikaj. Skoz sem na polno zaposlena in letam iz enih vaj na druge. Konec novebra in decembra bosta precej pestra, ker bom imela 15 nastopov. Antično dramo Lizistrata, katero se boste ogledal tut vi, dragi gimnazijci. Po moje zna bit zanimivo...upajmo da nam uspe in da na koncu ostanem oblečena:)...Potem imam z violino v Cankarjevem domu koncert in pa seveda v Kulturnem domu Krškem...s plesno skupino Hot Ladies bom mela pa tut 6 nastopov vsepovsod po Posavju:) aaa še kj? seveda:...22.12 pa pripravljamo dsp-jevci literarni večer, kar mi vzame tut precej časa:) Ampak vse to je super...ker uživam, v tem kar delam, se zraven nasmejim, spoznavam nove ljudi...skratka mam se fain:)

Danes zvečer sem se odpravla v edino " normalno" gostilno v Brestanico. Kar nekaj vikendov sem že obljubljala sošoloki, ki dela tam kot natakarica, da ji bom prišla delat družbo. No in danes se je to res zgodilo. Ni trajalo dolgo, ker sem bila naravnost šokirana...Se še sprašujete zakaj????
S kakavom sem se spravila za šank, klepetala s frendi in predvsem opazovala ljudi. Res je, da v to gostilno prihajo ljudje takšni in drugačni. V osnovi me to niti ne zanima in jih sploh ne opazim oz. se s tem ne obremenjujem, a danes mi ni dalo miru in ravno dovolj slabo sem bila, da sem jih opazovala. V gostilno je pršl velikoooo moških in le nekaj žensk. Večinoma moškihje bilo že nekoliko okajenih od vseh alkoholnih hlapov. V sebe so zlivali abnormalne količine alkohola, komirali za šankom, se znašal nad mojo ubogo pridno sošolko in povrh vsega še težiil men:S hjooooo sovražim pijane moške!!!!!!!!!!!Res nw nooo, ka ljudje vidjo v tem, da se ga napijejo do kraja in delajo stvari, ki puščajo posledice. Ko je človek v takem stanju, da se ne zaveda kje je je zmožen početi marsikaj, saj je takrat človek zmožen vsega. In potem se mi ljubi Slovenčki sprašujemo zakaj je toliko prometnih nesreč, samomorov in kriminala. Odgovor imamo na dlani... Ljudje se ga napijejo, potem pa popolnoma pijani sedejo za volan in s tem ogrožajo življenja sebe, nenazadje pa tudi drugih udeležencev v prometu. Nočem jst nč pametvat tuki in nimam nč proti, če kdo spije malo, za boljšo voljo in pogum..ampak vse ima svoje meje. Mejo med katero je tanka črta pa vendarle obstaja. Od zdaj naprej, bom zagotovo bolj spoštovala poklic natakaric, ki morajo vse to prenašati, sj šele tako opaziš, kako so pijani moški ogabna bitja in tut punce k se vesjo po njih niso popolnoma nič boljše. Skratka, to me je dans kr tko mal razjezilo in bi blo prov zanimivo tko enkrat opazovat cel večer, se jim smejat in opazovat delovanje alkohola in kaj vse naredi s temi neumnimi moškimi, ki bodo svoje življenje preždeli za šankom, namesto, da bi ga izkoristili in počeli kar koristnega..MOŠKI PAČ:)

hja to bi blo to:)..kr neki spet..ma dobro post pa je..:)

p.s: Postrigla sem se:Phehe Nekateri pravjo da zgledam še mlajša, drugi da starejša..jst se vsekakor strinjam s slednjimi, vi pa presodite sami:)

bye-bye***

Bolezen 3. tisočletja...

Že kr neki dni hočem neki napisat post, pa nw, nimam prave inspiracije, volje, ideje, spoznala sem kdo so vse moji bralci bloga in vse teme so že v večini pisane na drugih blogih. Morda razmišljam, da bi si vzela kratko pavzo z bloganjem in se raje posvetila šoli, ki me nujno potrebuje.
Vseeno pa dans sledi post, k sm ga hotla že pred kratkim objavt, pa zaradi pomanjkanje volje ni prišel na vrsto:)

Torej: Ljudje živimo v modernem svetu, polnem pasti, težav in problemov in da bi bilo življenje še težje, si ga zakompliciramo mi - osebki tega svet. Se še vprašate zakaj? Ker se preprosto peveč obremenjujemo s to bedno šolo, popolnostjo in seveda še s kupom brezveznarij. Je vredno? Seveda bi se dalo o teji temi veliko razglabljati...a danes bi se posvetila tisti ki se me nekako najbolj dotika....to je z eno besedo ANOREKSIJA. Na srečo nisem sama podlelgla tej brezveznariji, kljub temu, da me je že sumilo kar precej zdravnikov in sem dala skozi tut kar nekaj pregledov. Dotaknilo se me je na tak način, da poznam preveč oseb, ki za tem trpijo, pa se tega pravzaprav dobro ne zavedajo. Torej ta post namenjam dvema osebcama, ki mi pomenita OGROMNO in ju nikoli na svetu ne želim izgubiti.
Ljudje (s tem mislim predvsem žensko polovico) strmimo k popolnosti, k nečem nepopisljivem, k idealom življenja. Seveda se vsi dobro zavedamo, da se vse skupaj začne le s preprostim hujšanjem, nadaljuje pa se v obsedenost, bolezen, ki pušča trajne posledice vse življenje in lahko celo tirja življenje. Za, to se ponavadi odločajo najstnice, ki se v svojem ogledalu vidijo debele, pa čeprav od njih ostajala le še drobna palčka kosti. A kaj, ko se trmastim deklotom v njihove glave popolnoma nič ne da vbiti. Ko sem bila v Mariboru sem srečala anoreksično punco, ki se že uspešno zdravi. Vas zanima kakšna je na pogled? Od nje je dobesedno ostala koža in kup kosti, je sključena, njene noge merijo zobotrebec in pol, hodi na birglah, je skorajda brez las in njeno telo je popolnoma izčrpano. Sepravi je daleč od nekega ideala lepote, ki ga je iskala. S tem dejanjem si je uničila življenje, si ga spremenila in to dejanje jo bo večno zaznamovalo. Na vso srečo, je še prav čas poiskala pomoč, saj bi te neumno hujšanje lahko vodilo v smrt.
Dobro ne bom več nakladala o tem, ker vem da ste kar precej seznanjeni s tem. Vam pa polagam na srce da 3 krat premisliti, ko začenjate shujšanjem in odrekanjem hrane. Sama sem mnenja, da je bolje kakšen kilogramček preveč, kot pa premalo. Sicer pa mislim, da mi to pritrdi tudi večina fantov, saj tudi oni nimajo interesa objemati kosti,kože in izčrpanega telesa.
TOREJ DEKLETA PAMET V GLAVO:)

baii bai**