Dnevi minevajo, a spomin ostaja!!!!

Še en dan mojega življenja se je prevesil v večer. Postal je preteklost, ki je nikoli več ne bom doživela. Zazrem se v temno noč, ki me s svojo močjo vleče ven iz zaprtih prostorov. Ne morem se ji upreti. Zvezke pospravim v omaro, sama pa zbežim ven in se odpravim na sprehod. S seboj vzamem samo svoje zmedene misli in razum. Opazujem v temo odeto naravo, ki v sebi skriva vse sence in strahove, ki sem se jih bala, ko sem bila še majhna punčka. Prečkam travnike in potke in pod veliko smreko zagledam klop. Tam sedem in razmišljam. Zazrem se v svetlikajoče zvezdice, ki so posejane po temnem nebu. Vse je tako čarobno in skrivnostno. Neštetokrat sem se že zagledala v to nebo, a vendar je danes nekaj posebnega. Spominjam se dni, ko sem zvečer sedela ob oknu, štela zvezdice, si izmišljevala zgodbe in sanjavo gledala v luno. To je bil čas, ko še nisem nosila nobene odgovornosti in sem imela dovolj časa, da sem stvari počela počasi in ob njih uživala. Danes je vse drugače. V brezglavem svetu nimam niti toliko časa, da bi uživali z osebami, ki jih imam rada. Hodimo drug mimo drugega in nimamo časa spregovoriti niti par besed. Vse bolj, ko razmišljam prihajam do dejstva, da odraščam. Nisem več majhna punčka, ki skrbi za svoje medvedke in peče najboljše potičke iz peskovnika. Sem dekle, odraslo punca in počasi se zavedam svojega poslanstva na tem planetu. Od otroških dni sem se že zdavnaj poslovila in pred mano je ostale le še kruta realnost. Pravljice o lepih princih in palčkih sem že prerasla in tudi v čarovnice in duhove več ne verjamem. Vse otroške igrice, brezskrbne dni in pregledane risanke počasi tonejo v pozabo. Po licih mi spolzi solza. Solza minevanja, obžalovanja in razočaranja, na vse lepe trenutkov iz otroštva, ki jih ne bom nikoli več doživela. Vse se spreminja, a vendar ostajajo ob meni ljudje. To so tiste osebe, ki poznajo mojo preteklost, z menoj živijo sedanjost in se veselijo skupne prihodnosti. To so moji starši, brat in seveda peščica tistih prijateljev, ki si zaslužijo naziv najboljši prijatelji. To so prijatelji, ki mi stojijo ob strani, ki verjamejo vame in z mano delijo svojo srečo. Nekako si ne predstavljam življenja brez prijateljev, ki mi dajejo smisel življenja tudi v dneh, ko ni vse najbolj rožnato. Saj pride včasih do sporov in prepirov, a vse ima svoj razlog nastanka in prav nič na tem svetu se ne zgodi brez razloga. Vsekakor je vsako obdobje nekaj posebnega in edinstvenega, a vendar se mi zdi otroštvo tisto bistveno. Nenazadnje je to obdobje, v katerem se rodiš, odraščaš in postaneš ogledalo svojih staršev. Res je, da si v tem obdobju ne ustvariš kariere ali služiš denarja, a kljub vsemu je vsak začetek pomemben in zato moramo biti še kako pazljivi pri svojih prvih korakih življenja.

Pravijo, da mora tudi vsak odrasel človek v sebi skrivati malo otroške nagajivosti, smeha in radovednosti. Zagotovo je življenje resna stvar, a včasih se moreš preprosto nasmehniti in se podati novim izivom naproti. Zavedam se, da bom moram svoje drevo življenja trdno privezati k količku, da ga ne zanese s poti kakšen vihar. V mojem življenju bo večno prisoten optimizem in morda mi bo z malo sreče še uspelo izpolniti svoje sanje. Prepričana pa sem, da se bom svojih prečudovitih preživetih otroških dni večno spominjala. Morda pa bom uspela čas zavrteti nazaj v preteklost in za kakšen dan ali dva spet postala majhna punčka. Ker so sanje dovoljene, se bom prepustila toku življenja in se predala usodi.