Konec ali nov začetek??

Ste se že kdaj počutili zmedeno, veselo in hkrati ljubosumno. Če ne, naj vam povem, da je to nadvse zanimivo stanje, ki ga ne nek način doživljam jaz. Zmedeno ker me je zmedla ena oseba, veselo ker sem srečna in ljubosumno, ker sem ljubosumna na eno osebo:).Morda navzven vedno zgledam nasmejana, vesela in polna energija, a pod mano se skriva še ena plast. Tista je drugačna, temnejša in pravi kontrast zunanji. Tako je vrjetno pri vseh ljudeh, a vendar je pri enih opazna bolj, pri drugih spet manj. Ljudje me predvsem poznajo po pozitivni energiji, ki jo oddajam in si me vedno predstavljajo kot nasmejano in srečno. Le tisti, ki me boljo poznajo vedo, da temu vedno ni tako. Le tisti poznajo mojo temnejšo stran osebnosti in le tisti so moji pravi prijatelji. Človek se ne more cel čas smejati, prav tako pa ne more ves čas točiti solz. Včasih me spravi v smeh že sms, s prijetno vsebino, včasih pa si morajo prijatelji vzeti več časa in se z mano pogovoriti, mi svetovati in izreči kako spodbudno besedo. A vsi smo le ljudje in ljudje delamo napake iz dneva v dan. Imamo pa tudi sposobnost odpuščanja in novega začetka. A kako začeti znova, če še stare zgodbe nisi popolnoma zaključil in ji prišel do dna?? Ko si preprosto vpet med dva svetova, dva bregova in ne veš katero pot bi ubral. Si izbral pravo, ali boš zopet stopil na majava tla in se ti bo cel svet zrušil. Ali to pomeni, da se moramo vse svoje življenje strogo držati svoje poti in nikoli narediti niti malega drobcenega ovinka?? NE, življenje je namenjeno da včasih tvegamo, izberemo pot, ki jo želi naše srce in se pri tem ne oziramo na druge.Torej, bom začela znova, obrnila bom listek v svoji še ne popisani knjigi. Ne vem, kako bo zgledal ta nov začetek, a počasi imam dovolj vsega kar se je v moji glavi kopičilo 10 mesecev. Bilo je preveč solz, preveč dni slabe volje in nepotrebnih skrbi. Ju3 je nov dan, torej nov začetek, boljši, srečnejši in predvsem upam da se mi bo uresničila tista drobna želja in naredila moje življenje popolno.

O zaposlenosti, alkoholu, moških ........................

Waaa ne morm vrjet, da sm se po krajši pauzi bloganja spravla napisat nov post:)
Velikokrat sem ga že hotla napisat, pa sem ga vedno zbisala, ker enostavno tut men, k nikoli nisem tiho, zmanjka idej za pisanje:) Čudeži se dogajajo:P

V zadnjem času se dogaja marsikaj. Skoz sem na polno zaposlena in letam iz enih vaj na druge. Konec novebra in decembra bosta precej pestra, ker bom imela 15 nastopov. Antično dramo Lizistrata, katero se boste ogledal tut vi, dragi gimnazijci. Po moje zna bit zanimivo...upajmo da nam uspe in da na koncu ostanem oblečena:)...Potem imam z violino v Cankarjevem domu koncert in pa seveda v Kulturnem domu Krškem...s plesno skupino Hot Ladies bom mela pa tut 6 nastopov vsepovsod po Posavju:) aaa še kj? seveda:...22.12 pa pripravljamo dsp-jevci literarni večer, kar mi vzame tut precej časa:) Ampak vse to je super...ker uživam, v tem kar delam, se zraven nasmejim, spoznavam nove ljudi...skratka mam se fain:)

Danes zvečer sem se odpravla v edino " normalno" gostilno v Brestanico. Kar nekaj vikendov sem že obljubljala sošoloki, ki dela tam kot natakarica, da ji bom prišla delat družbo. No in danes se je to res zgodilo. Ni trajalo dolgo, ker sem bila naravnost šokirana...Se še sprašujete zakaj????
S kakavom sem se spravila za šank, klepetala s frendi in predvsem opazovala ljudi. Res je, da v to gostilno prihajo ljudje takšni in drugačni. V osnovi me to niti ne zanima in jih sploh ne opazim oz. se s tem ne obremenjujem, a danes mi ni dalo miru in ravno dovolj slabo sem bila, da sem jih opazovala. V gostilno je pršl velikoooo moških in le nekaj žensk. Večinoma moškihje bilo že nekoliko okajenih od vseh alkoholnih hlapov. V sebe so zlivali abnormalne količine alkohola, komirali za šankom, se znašal nad mojo ubogo pridno sošolko in povrh vsega še težiil men:S hjooooo sovražim pijane moške!!!!!!!!!!!Res nw nooo, ka ljudje vidjo v tem, da se ga napijejo do kraja in delajo stvari, ki puščajo posledice. Ko je človek v takem stanju, da se ne zaveda kje je je zmožen početi marsikaj, saj je takrat človek zmožen vsega. In potem se mi ljubi Slovenčki sprašujemo zakaj je toliko prometnih nesreč, samomorov in kriminala. Odgovor imamo na dlani... Ljudje se ga napijejo, potem pa popolnoma pijani sedejo za volan in s tem ogrožajo življenja sebe, nenazadje pa tudi drugih udeležencev v prometu. Nočem jst nč pametvat tuki in nimam nč proti, če kdo spije malo, za boljšo voljo in pogum..ampak vse ima svoje meje. Mejo med katero je tanka črta pa vendarle obstaja. Od zdaj naprej, bom zagotovo bolj spoštovala poklic natakaric, ki morajo vse to prenašati, sj šele tako opaziš, kako so pijani moški ogabna bitja in tut punce k se vesjo po njih niso popolnoma nič boljše. Skratka, to me je dans kr tko mal razjezilo in bi blo prov zanimivo tko enkrat opazovat cel večer, se jim smejat in opazovat delovanje alkohola in kaj vse naredi s temi neumnimi moškimi, ki bodo svoje življenje preždeli za šankom, namesto, da bi ga izkoristili in počeli kar koristnega..MOŠKI PAČ:)

hja to bi blo to:)..kr neki spet..ma dobro post pa je..:)

p.s: Postrigla sem se:Phehe Nekateri pravjo da zgledam še mlajša, drugi da starejša..jst se vsekakor strinjam s slednjimi, vi pa presodite sami:)

bye-bye***

Bolezen 3. tisočletja...

Že kr neki dni hočem neki napisat post, pa nw, nimam prave inspiracije, volje, ideje, spoznala sem kdo so vse moji bralci bloga in vse teme so že v večini pisane na drugih blogih. Morda razmišljam, da bi si vzela kratko pavzo z bloganjem in se raje posvetila šoli, ki me nujno potrebuje.
Vseeno pa dans sledi post, k sm ga hotla že pred kratkim objavt, pa zaradi pomanjkanje volje ni prišel na vrsto:)

Torej: Ljudje živimo v modernem svetu, polnem pasti, težav in problemov in da bi bilo življenje še težje, si ga zakompliciramo mi - osebki tega svet. Se še vprašate zakaj? Ker se preprosto peveč obremenjujemo s to bedno šolo, popolnostjo in seveda še s kupom brezveznarij. Je vredno? Seveda bi se dalo o teji temi veliko razglabljati...a danes bi se posvetila tisti ki se me nekako najbolj dotika....to je z eno besedo ANOREKSIJA. Na srečo nisem sama podlelgla tej brezveznariji, kljub temu, da me je že sumilo kar precej zdravnikov in sem dala skozi tut kar nekaj pregledov. Dotaknilo se me je na tak način, da poznam preveč oseb, ki za tem trpijo, pa se tega pravzaprav dobro ne zavedajo. Torej ta post namenjam dvema osebcama, ki mi pomenita OGROMNO in ju nikoli na svetu ne želim izgubiti.
Ljudje (s tem mislim predvsem žensko polovico) strmimo k popolnosti, k nečem nepopisljivem, k idealom življenja. Seveda se vsi dobro zavedamo, da se vse skupaj začne le s preprostim hujšanjem, nadaljuje pa se v obsedenost, bolezen, ki pušča trajne posledice vse življenje in lahko celo tirja življenje. Za, to se ponavadi odločajo najstnice, ki se v svojem ogledalu vidijo debele, pa čeprav od njih ostajala le še drobna palčka kosti. A kaj, ko se trmastim deklotom v njihove glave popolnoma nič ne da vbiti. Ko sem bila v Mariboru sem srečala anoreksično punco, ki se že uspešno zdravi. Vas zanima kakšna je na pogled? Od nje je dobesedno ostala koža in kup kosti, je sključena, njene noge merijo zobotrebec in pol, hodi na birglah, je skorajda brez las in njeno telo je popolnoma izčrpano. Sepravi je daleč od nekega ideala lepote, ki ga je iskala. S tem dejanjem si je uničila življenje, si ga spremenila in to dejanje jo bo večno zaznamovalo. Na vso srečo, je še prav čas poiskala pomoč, saj bi te neumno hujšanje lahko vodilo v smrt.
Dobro ne bom več nakladala o tem, ker vem da ste kar precej seznanjeni s tem. Vam pa polagam na srce da 3 krat premisliti, ko začenjate shujšanjem in odrekanjem hrane. Sama sem mnenja, da je bolje kakšen kilogramček preveč, kot pa premalo. Sicer pa mislim, da mi to pritrdi tudi večina fantov, saj tudi oni nimajo interesa objemati kosti,kože in izčrpanega telesa.
TOREJ DEKLETA PAMET V GLAVO:)

baii bai**

Nina v šoli:)

Haha, danes se vam pa tut jst javlam iz šole, da bom skor tak ql k Vid:) in da dokažem da, se mamo tut neevropski odelki pri šolskih urah fain. Smo pr informatiki....kjer je snov strašno zanimiva:) Uspela sem ugotoviti, da delamo neki v zvezi z spletnimi stranmi:) uspeh ne?:P
Kakorkoli, mel smo dve uri vaj pri katerih sem zgubila živce in zdj sem popolnoma izčrpana:) Morem končat, k me je zalotla prof. in morem it pred tablo delat neki, nevem kaj...:) zna bit zanimivo:P hehe


fsm:) uživite v šoli..:) see you**

Prazniki in usoda

OH joj, prazniki so strašno naporno stvar. Saj vse fino in fajn, če se ti seveda da hodit k sorodnikov, kjer te siljo s hrano, sprašujejo standardna vprašanja o šoli in podobno....Res nisem jst te vrste človek, da bi takšna srečanja ravno oboževala. In zgledam, da vsega sploh še ne bo konec ( dan spomina na mrtve, noč čarovnic,..pa seveda ma glih zdaj še fotr, teta pa stric rojstni dan:) jp moje življenje je pestro. Kakorkoli lah se še tko čudno sliši, POGREŠAM ŠOLO, še bolj pa pogrešam OSEBKE v tej šoli in se kar veselim ponedeljka, ko bom vidla spet vse tiste spočite obraze in jih z nasmehom pozdravla. Ja fajn bo:)

Ne rada govorim o tem, a vendar se me je v času praznikov to posebaj dotaknilo. Moj bratranec je imel dan pred svojim dvajsetim rojstim dnevom prometno nesrečo. Res, da je preteklo že kar nekaj vode od takrat ( 2 leti), a vendar posledico so doživljenjske. Moj najljubši bratranec je na vozičku, se praktično ne zaveda sveta okoli sebe in njegovo celo življenje bo zaznamovala tista usodna sekunda, ko ni dobro skrožil ovinka. Si predstavljate, da se to zgodi vam? Celo življenje se trudiš, da uresničuješ svoje cilje in si utiraš pot, k čim svetlejši prihodnosti, potem pa pravzaprav zaradi drobne napake celo življenje trpiš in se lahko posloviš vsem sanjam mladosti. Težko gledam tisto mlado bitje, iz katerega je še nedolgo nazaj sijala mladost in razigranost, sedaj pa oddaljen v tujem svetu živi svoje življenje. Ne moremo si predstavljati, kakšne more ob tem preživljejo šele straši, prijatelji, njegovo dekle..., ki se vsega skupaj precej dobro zavedajo. Po vsem tem se res lahko vprašaš v smislu življenja in ali je sploh vredno vložiti toliko truda v življenje. Morda je, ker pravijo da je vedno potrebno na svet gledati optimistično, po drugi strani pa je ta life itq brezvezen.
To je res dokaz, da življenje ne dopušča napak. Se je potem najbolje celo življenje skrivati v varni postelji in se odpovedati vsem užitkom življenja? Neee !!!! Potrebno je življenje zajemati s polno žlico in početi tisto kar ti narekuje srce, saj imamo dokaze, kaj se lahko zgodi z življenje.