Hočem nasmejane obraze in ne kisle kumarce......:P

Ni še minilo veliko dni, ko smo zapustili osnovnošolske klopi. 25 delčkov je bilo povezanih v celoto in skupaj smo tvorili mozaik vseh 8 nikoli pozabljenih let. Skupaj smo preživeli veliko ur matematike ob kartanju kart , ur smeha pri biologijo ,učenja neumnih letnic pri zgodovini in kar je najpomenbnejše vedno smo držali skupaj. Vsi za enega eden za vse. Bili smo srečni, zadovolji, nasmejani in nekoliko priskumkjeni, saj smo bili v najbolj norih letih in nam lahko to vsi opravičijo.Vendar prišel je tudi trenutek, ko smo se morali ločiti in vsak je odšel v svojo smer. Ni nam bilo lahko, ampak smo vsi skupaj sklenili da ostanemo v stikih, se vidimo in da ostanemo prijatelji. Največ nas je zakorakalo v gimnazijo v Brežice in v Texas. Pred vsakih je bila pomenbna stopnička v življenju in vsak je imel ustavrjene določene vizije in pričakovanja. Nekaterim je uspelo bolj, drugim manj. S tem, ko smo zapustili OŠ je bil vsak pred novim izivom. 1. septembra smo se znašlil v novem razredu z nekaterimi starimi obrazi in s kopico novimi. Bili smo majhni ( to nekateri še vedno smo:), nebogljeni fazančki, ki smo kot perjat letali po šoli, se izogibali alkoholcem in v obupu iskali prave razrede. Vendar smo se navadili. Počasi smo začeli odraščati in kaj hitro je bilo potebno pošteno zagristi zvezke. Nikoli pa v razredu nism občutila tiste pozitivne energije ki je vladala v oš. Saj ne rečem da se ne razumemo, ampak enostavno med nami ni tiste prave prijateljske vezi , toplih besed in nasmehov. Pač smo bili 30 nametanih divjakov v en razred prisiljeni skovati prijatelske vezi, a nam žal ni preveč uspelo. Sprašujem se kje tiči razlog?? Mordi v naši hkm.... razredničarki, ki je hkm.....( no mislte si svoje:) morda pa smo krivi mi osebki v tem razredu. Zakaj tako množično odhajajo iz 2.c??
zakaj? zakaj ne držimo skupaj, se ne smejimo skupaj, zakaj ne ušpičimo kake bedarije, ne odhajamo skupaj na pijačo v jazz?? why why? Mislim da nihče ne pozna odgovora. Smo enostavno vsak vsoj kos sestavljanke, ki je ne znamo sestaviti v celoto.
Pravzaprav sploh ne vem zakaj pišem to. hudo mi je in žal ker ni tako, kot sm pričakovala. Vedno sm se smejala bratovim prigodam, ki so jih ušpilili skupaj v razredu. Ko so v boksarcah letal po šol pa zajebaval profesorco za english. Mel so se fino in vedno sm upala da bom tut sama doživela tako srečo. No sj mogoč še bom. Nikoli ni prepozna.... nenazadnje bomo skupaj še 3 leta in med nami lahko vzklije še marsikatero prijatelstvo ali mogoč clo ljubezen. Sama sm mnenje, da, če se bo vsak nekoliko potrudi, lahko postanemo najbolši class, sj smo cejevci ane? mogoč pa bo pomagal že prijazen pozdrav ali beseda ti lahko kako pomagam, ali kaj si počel včeraj?? vse se da če se hoče, saj kjer je moč in volja je tudi lahka in ne trnjeva pot do cilja. Zato se je dobro zamisliti, ugotoviti svoje napake in jih popraviti saj se iz napak učimo. Nočem še naprej gledat kisle kumarce vložene v kozarec, ki so priseljene skupaj preživljati šolski čas. Želim gledate nasmejane obraze, sončke, prijatelje in preživeti ta leta tako, da se bom na stara leta lahko v naslonjaču spomnila vsakega sošolca in sošolko in se spomnila kašnega lepega trenutka preživeta z to osebo. Ostajam optimistka in upam da nam bo uspelo. Seveda pa za celoto potrebujemo več takih misli in želj. No dobr, ju3 je nov dan, možnost za nov začetek in upanje za bolšo priodnost. Nič zdj se bom prepustila spancu in se potrudila za bolši ju3:!!!

fino fajn se mejte:) ceniti svoje prijatelje in se veselite vsakega dneva, ko ste skupaj nasmejani:) bai bai