Bolezen 3. tisočletja...

Že kr neki dni hočem neki napisat post, pa nw, nimam prave inspiracije, volje, ideje, spoznala sem kdo so vse moji bralci bloga in vse teme so že v večini pisane na drugih blogih. Morda razmišljam, da bi si vzela kratko pavzo z bloganjem in se raje posvetila šoli, ki me nujno potrebuje.
Vseeno pa dans sledi post, k sm ga hotla že pred kratkim objavt, pa zaradi pomanjkanje volje ni prišel na vrsto:)

Torej: Ljudje živimo v modernem svetu, polnem pasti, težav in problemov in da bi bilo življenje še težje, si ga zakompliciramo mi - osebki tega svet. Se še vprašate zakaj? Ker se preprosto peveč obremenjujemo s to bedno šolo, popolnostjo in seveda še s kupom brezveznarij. Je vredno? Seveda bi se dalo o teji temi veliko razglabljati...a danes bi se posvetila tisti ki se me nekako najbolj dotika....to je z eno besedo ANOREKSIJA. Na srečo nisem sama podlelgla tej brezveznariji, kljub temu, da me je že sumilo kar precej zdravnikov in sem dala skozi tut kar nekaj pregledov. Dotaknilo se me je na tak način, da poznam preveč oseb, ki za tem trpijo, pa se tega pravzaprav dobro ne zavedajo. Torej ta post namenjam dvema osebcama, ki mi pomenita OGROMNO in ju nikoli na svetu ne želim izgubiti.
Ljudje (s tem mislim predvsem žensko polovico) strmimo k popolnosti, k nečem nepopisljivem, k idealom življenja. Seveda se vsi dobro zavedamo, da se vse skupaj začne le s preprostim hujšanjem, nadaljuje pa se v obsedenost, bolezen, ki pušča trajne posledice vse življenje in lahko celo tirja življenje. Za, to se ponavadi odločajo najstnice, ki se v svojem ogledalu vidijo debele, pa čeprav od njih ostajala le še drobna palčka kosti. A kaj, ko se trmastim deklotom v njihove glave popolnoma nič ne da vbiti. Ko sem bila v Mariboru sem srečala anoreksično punco, ki se že uspešno zdravi. Vas zanima kakšna je na pogled? Od nje je dobesedno ostala koža in kup kosti, je sključena, njene noge merijo zobotrebec in pol, hodi na birglah, je skorajda brez las in njeno telo je popolnoma izčrpano. Sepravi je daleč od nekega ideala lepote, ki ga je iskala. S tem dejanjem si je uničila življenje, si ga spremenila in to dejanje jo bo večno zaznamovalo. Na vso srečo, je še prav čas poiskala pomoč, saj bi te neumno hujšanje lahko vodilo v smrt.
Dobro ne bom več nakladala o tem, ker vem da ste kar precej seznanjeni s tem. Vam pa polagam na srce da 3 krat premisliti, ko začenjate shujšanjem in odrekanjem hrane. Sama sem mnenja, da je bolje kakšen kilogramček preveč, kot pa premalo. Sicer pa mislim, da mi to pritrdi tudi večina fantov, saj tudi oni nimajo interesa objemati kosti,kože in izčrpanega telesa.
TOREJ DEKLETA PAMET V GLAVO:)

baii bai**