petek, 2. november 2007

Prazniki in usoda

OH joj, prazniki so strašno naporno stvar. Saj vse fino in fajn, če se ti seveda da hodit k sorodnikov, kjer te siljo s hrano, sprašujejo standardna vprašanja o šoli in podobno....Res nisem jst te vrste človek, da bi takšna srečanja ravno oboževala. In zgledam, da vsega sploh še ne bo konec ( dan spomina na mrtve, noč čarovnic,..pa seveda ma glih zdaj še fotr, teta pa stric rojstni dan:) jp moje življenje je pestro. Kakorkoli lah se še tko čudno sliši, POGREŠAM ŠOLO, še bolj pa pogrešam OSEBKE v tej šoli in se kar veselim ponedeljka, ko bom vidla spet vse tiste spočite obraze in jih z nasmehom pozdravla. Ja fajn bo:)

Ne rada govorim o tem, a vendar se me je v času praznikov to posebaj dotaknilo. Moj bratranec je imel dan pred svojim dvajsetim rojstim dnevom prometno nesrečo. Res, da je preteklo že kar nekaj vode od takrat ( 2 leti), a vendar posledico so doživljenjske. Moj najljubši bratranec je na vozičku, se praktično ne zaveda sveta okoli sebe in njegovo celo življenje bo zaznamovala tista usodna sekunda, ko ni dobro skrožil ovinka. Si predstavljate, da se to zgodi vam? Celo življenje se trudiš, da uresničuješ svoje cilje in si utiraš pot, k čim svetlejši prihodnosti, potem pa pravzaprav zaradi drobne napake celo življenje trpiš in se lahko posloviš vsem sanjam mladosti. Težko gledam tisto mlado bitje, iz katerega je še nedolgo nazaj sijala mladost in razigranost, sedaj pa oddaljen v tujem svetu živi svoje življenje. Ne moremo si predstavljati, kakšne more ob tem preživljejo šele straši, prijatelji, njegovo dekle..., ki se vsega skupaj precej dobro zavedajo. Po vsem tem se res lahko vprašaš v smislu življenja in ali je sploh vredno vložiti toliko truda v življenje. Morda je, ker pravijo da je vedno potrebno na svet gledati optimistično, po drugi strani pa je ta life itq brezvezen.
To je res dokaz, da življenje ne dopušča napak. Se je potem najbolje celo življenje skrivati v varni postelji in se odpovedati vsem užitkom življenja? Neee !!!! Potrebno je življenje zajemati s polno žlico in početi tisto kar ti narekuje srce, saj imamo dokaze, kaj se lahko zgodi z življenje.


6 komentarjev:

Drax pravi ...

a vidva z bratom pozirata?!
čist ista poza, sam glavo mata nagnjeno v drugo stran:D:D

Mrs. SmaLL wOmAn pravi ...

hja seveda drax:) midva z bratom se vse prej zmenma pa itk sorodni duši in točno vema kak je treba nagnt glavo:P

kruh in vino pravi ...

hoho... kaj jst to vidim tle.
Brata mi pozdravi (by celi).. pa okol uhov ga drapni.. bo že vedu zakaj =)

Hana pravi ...

Ah, ja.. ta usoda.. pa sploh obstaja?
No, to sicer ni važno..
Bolj važno je, da se zavedamo tega kar imamo, ne pa, da se sam pritožujemo in jokamo v želji, da bi mel več.. Ponavadi se začnemo zavedat kaj imamo šele takrat, ko smo v situaciji, da to izgubimo oz. še slabše, ko to izgubimo..
Bi rekla tem naklučje? Usoda mogoče?

Drugač pa.. ja, hehe.. posing as brother.. ;]

Mrs. SmaLL wOmAn pravi ...

Hana to si pa lepo napisala in ti dam čist prov. Ljudje nismo zadovoljni in se pritožujemo zaradi malenkosti, ko pa nas doleti takšna stvar šele občutiš tisto pravo kruto življenje. Nw po eni strani vrjamem v usodo...čeprav je vseeno vrjetno to splet nesrečnih okoliščin.

Sunshine pravi ...

Hey.Ponavadi nikol nič ne komentiram, ampak tale post...Jst pa mislim, da je včasih tko odveč preveč razmišljat o tem kolk dolg smo še takšni kot smo, kr nas te tragedije sam žalostijo.Sej je res hudo, ampak zmeri morš probat vzet vse nekak za dobr.Kr glej mogoče se pa ti ne bi tko zamisnla nad vsem, če se ne bi to zgodilo ravno tvojem bratrancu..in tak človek rabi pozitivo, ki ga tud drži gor, ker konec koncev mu je bila dana 2.priložnost da se bori za življenje.Sej veš,marsikateremu ni..

lp..