Tako zdj pa dost. V zadnjih dneh sm že prevečkrat slišala stavek:" Dj napiš kakšn post" in sem se odločla, da si bom utrgala čas iz precej natrpanih počitnic in napisala en jadn post:)

Dnevi tečejo mnogo prehitro. Na začetku sem se na nek način bala, da bom pogrešala prijatelje, smeh, klepete, vročo čokolado, natrpan urnik in da mi bo med počitnicami dolgčas. Namreč nič na svetu ne sovražim bolj, kot stanje dolgčasa, ko ne vem kaj bi sama s samo in sem tečna in jezna. Veliko raje vidim, da sem zasipana z delom, vajami, obveznostnimi in da je v mojem življenju vedno prisotnega malo adrealina. Te počitnice pa minevajo in mi polzijo kot pesek skozi dlani. Morda zato, ker je tak prijeten čas.

Prejšno nedeljo je DSP pripravil literarni večer o ekpresionizmu, ki je po začetnih zapletih še kar vredu uspel. No ja, če seveda odmislim ves tist vosek ki se je tako lepo razliv po dvorani, hudo primankovanje folka in tudi jst sem se izkazala kot strašen talent pri prižiganju sveč, saj sm si zakurila lice(si ga opekla) posledico pa so žal viditi še danes. Ma glavno je blo, da smo prebral par Kosovelovih pesmi, ki so me stašno navdušile in v mnogih pesmih sem našla sama sebe. Skratka fajn je blo:)

Te dni nadvse uživam. Berem knjige, gledam filme, sem s prijatelji in s svojo družino. Lepo je ležati v svoji novi veliki postelji, gledati prasketanje ognja v kaminu in obujati spomine na istekajoče se leto.
Da dragi moji, konec je tega pravljičenga leta. Bilo je nekaj posebnega v mojem življenju. Spoznala sem pomenbna dejstva o sami sebi, precej stvari sem poskusila prvič in precej stvari so se mi nenačrtovano zgodile prvič. Spoznala sem veliko novih prijateljev in spoznala sem tisto bistvo življenjskega prijateljstva. Štiri mesece sem sanjala visoko nad oblaki, ostalo pa sem preživela v nekem lebdečem zmedenem stanju, ki je bilo nemalokrat težko. Vsakič ko so se mi zamajala tla pod nogami, sem pogumno stopila na trdna tla. Vsaka bodica me je ojačala in ja, to leto je pustilo precej velik pečat v mojem življenju. Pravijo, da je z novim letom, lahko začneš znova, boljše, drugače, pametneje, lahko pa preprosto nadaljuješ vse dobro iz starega leta. Jaz bom storila vsega po malem in morda mi bo uspelo namešati dobro mešanico vsega dobrega in leto preživeti kar najbolje. Seveda pa je to čas, ko se spomnim vseh tistih ljudi, ki polnijo moje življenje in brez katerih ne morem preživeti sleherne minute življenja. To je čas, da pozabimo vse zamire, smo iskreni drug z drugim in se imamo radi. Ker so počitnice imam precej časa za razmišljanje, da se spomnim vseh ljudi, ki so mi zaznamovali to leto. Bilo jih je veliko, ki so priplavali le za kakšen dan, nekaj pa se jih je v moje srce naselilo za zmeraj. Hvala vsem tistim, ki ste mi polepšali kakšno sekundico leta 2007. Hvala ker ste ob meni, ko vas potrebujem, mi polepšate še tako dolgočasen dan, me objamete, ko viditi da je to potrebno, mi rečete, da me meče in mi prosite, da naj že enkrat utihnem. Hvala ker ste iskreni z mano, ravno prov kritični, razumevajoči in zanesljivi. Cenim, da še niste obupali nad mano, da se spomneta name tudi ko nismo skupaj in morda nimam časa za vas. Vsak od vas predstavlja košček moje življenjske sestavljanke in čisto vsak je neprecenljiv. HVALA, da ste ob meni, da sooblikujete mojo osebnost, me osrečujete in življenje živite z mano. RADA VAS MAM:)

Na koncu mi ne preostani nič drugego kot da vam zaželim leto polno rožič, nasmejanih lic, ogretih src in sončnih dni. Bodite preveč zvišeni za jezo, razveselite se drobnih pozornosti, živite svoje sanje, a hkrati ostanite na realnih tleh. Smejte se, bodite srečni, ne ozirajte se na druge, živite svoje življenje in bodite optimisti, saj za vsako nevihto, tudi enkrat začne pripekati sonce. Vedno glejte na tisto lepšo plat življenja in zapomnite si moj legendarni stavek:"Življenje je luštna stvar":)

Še zadnjič torej letos : SREČNO:):) v letu 2008 pa nikar ne pozabite name:)

Vsega po malem -----------> normalno če sm pa mala;)

Je ponedeljek, jaz pa gledam skozi okno in razmisljam o tekočih zadevah. Prvo mi pade na misel, da bi nekam odšla, nekam daleč, kjer so dolge peščene plaže, žgoče sonce, osebki moškega spola v kopalkah in kjer predvsem ni skrbi. Ne vem, če tako mesto sploh obstaja, ampak vredno je mojega razmišlanja. Sj ne, da bi se jst slučajno naveličala Brestanice in Brežic, ampak dovolj imam svojega jadnega vsakdanjika. Čist vsak dan je enak ostalim. Vsako jutro me zbudi ista pesem na telefonu, vsak dan grem v šolo po isti poti in tam srečuje iste face. Nekaterih se seveda razveselim bolj, drugih spet manj. Potem domov, kosilo, učenje, violina /plesne/ kake druge vaje, zvečer komp in to je to. Bedno ne? No in pol človek naj bo srečen. Eh vglavnem najbolš, da napakiram potovalko pa jo pičim na lepše;)

Zaenkrat smo končal s predstavami z zloglasno Lizistrato. Morem priznat, da sm kar mal žalostna, če je vsega skupi že konec, saj sem se s celotno ekipo super ujela in spoznala kar nekaj super oseb:)

V šoli mi je mal padla motivacija + plus tega me je dans v slabo voljo spravla še ta bedna matematka. Mah ne bom pisala o šoli, ker nočem bit še pred kompom zbedirana. Torej bit če bolje;)

Spet sem bolana. Občasno kašlam, sem brez glasa, kiham vgavnem pa si pojem pozitivno Sarino himno:" Prijazen do želodca, prijazen do srca, vitamina C veliko ima!":) Pa nj še kdo reče, da reklame ne vplivajo na ljudi..

Zdj pa še mal resnosti:
Ljudje prihajojo in odhajajo v moje živlejnje in le redko kdo se v njem naseli. Nekateri pridejo le na bežen obisk, nekatareri pridejo za kratek čas a pustijo močen pečat, nekateri si prilastijo košček srca in ga zdrobijo na koščke, nekateri pa živijo ob tebi celo življenje in so ob tebi ko jih zares potrebuješ.
Torej: Zakaj si prišel v moje življenje, ga postavil na glavo, sedaj pa odšel??? Mah čudna so ta človeška bitja:)


Ta post je spet kr neki:( mah ni idej, ni volje, ni časa in inspiracije, vglavnem v mojem življenje vlada hudo pomankanje tistih psihičnih dobrin.

bay ^^ do pisanja;)

December je fajni:)

Spet je minil november. Ne vem kam, ne vem zakaj, ampak danes sem se preprosto obrnila na koledar in opazila, da smo 2.12. Na vrsto je prišel tisti težko pričakovani zadnji mesec leta, ko vsi želimo narediti dela, ki jih med letom nismo opravili in vsak strmi k želji, da bi leto končal z vsemimi zastavljenimi cilji. Moram priznati, da se tudi sama hitro nalezem decembrskega razpoloženja, mrzličnega nakupovanja daril, prijaznih besed in toplih nasmeškov. December je pravzaprav mesec veselja, otroške igrivosti, puhastih snežink in dobrih želja. Je poseben in edinstveni mesec, ki prinaša v družino toplino, povezanost med ljudmi in tiste posebne iskrice ki jih je moč občutiti le v tem mesecu.
Morda se res, da se je tole okraševanje in pretirano poudarjanje prazničnega razpoloženja začelo nekoliko prezgodaj, a očitno so se letos držali reka, da je bolje, da tisto kar lahko narediš danes ne odlašaš na jutri in vse skupaj naredili malo prej. No ja naj povem, da tut pri nas že stoji smrekca, saj je bil moj mali bratec bolan in mu je bilo strašno dolgčas in jo je zato postavil kar v njegovi sobi. Mah pustimo malim veselje. A vendar manjka sneg, tiste čarobne snežinke, ki naredijo posebno vzdušje, omehčajo duše in ti dajo vtis zime. Jaz jih bom potrpežljivo čakala in upam, da ga v tem prazničnem času zapadlo vsaj nekaj, in da se bom lahko predala zimskim užitkom.
Pravijo, da si moraš iz vsakega letnega časa pobrati nekaj lepega. Jaz mali pozitivec to zagotovo počnem. Trenutno uživam v svoji sobi, sedim pred kaminom, pijem sadni čaj, poslušam lepo musko, jem piškote k sem jih spekla, se smilim sama seb in razmišljam tja nekam v tri dni. Počutim se sproščeno in moja duša je kar nekja kilogramov lažja. Vesela sem, zaradi drobnih spremenb, ki so se zgodile in uživam v njih.

Vem, da je tale izjave precej neumestna, ampak pogrešam šolo. Mislim ne ravno ustanovo, učenje in profesorje, ampak pogrešam glavne odmore, prijatelje, pozdrave, glupe fore in smeh.
Zadnje 14 dni sem bla namreč strašno mal pri pouku, in mislim da se bo v temle decebru tako tut nadaljevalo. Hja ju3 me spet ni, kr mam nastop z violino v Cankarjevem domu. Sej se mogoč sliši fajn, da nisi pri pouku, in da ne trohniš za šolskimi klopmi, ampam čist vse moreš nadoknadit in počas mi je začelo že to presedat. No kakorkoli, v torek pa zalaufam spet mal v šoli, jazzu in bljižnji okolici. Pogrešam vas namreč, dragi gimnazijci:)


mejte se fain**

Konec ali nov začetek??

Ste se že kdaj počutili zmedeno, veselo in hkrati ljubosumno. Če ne, naj vam povem, da je to nadvse zanimivo stanje, ki ga ne nek način doživljam jaz. Zmedeno ker me je zmedla ena oseba, veselo ker sem srečna in ljubosumno, ker sem ljubosumna na eno osebo:).Morda navzven vedno zgledam nasmejana, vesela in polna energija, a pod mano se skriva še ena plast. Tista je drugačna, temnejša in pravi kontrast zunanji. Tako je vrjetno pri vseh ljudeh, a vendar je pri enih opazna bolj, pri drugih spet manj. Ljudje me predvsem poznajo po pozitivni energiji, ki jo oddajam in si me vedno predstavljajo kot nasmejano in srečno. Le tisti, ki me boljo poznajo vedo, da temu vedno ni tako. Le tisti poznajo mojo temnejšo stran osebnosti in le tisti so moji pravi prijatelji. Človek se ne more cel čas smejati, prav tako pa ne more ves čas točiti solz. Včasih me spravi v smeh že sms, s prijetno vsebino, včasih pa si morajo prijatelji vzeti več časa in se z mano pogovoriti, mi svetovati in izreči kako spodbudno besedo. A vsi smo le ljudje in ljudje delamo napake iz dneva v dan. Imamo pa tudi sposobnost odpuščanja in novega začetka. A kako začeti znova, če še stare zgodbe nisi popolnoma zaključil in ji prišel do dna?? Ko si preprosto vpet med dva svetova, dva bregova in ne veš katero pot bi ubral. Si izbral pravo, ali boš zopet stopil na majava tla in se ti bo cel svet zrušil. Ali to pomeni, da se moramo vse svoje življenje strogo držati svoje poti in nikoli narediti niti malega drobcenega ovinka?? NE, življenje je namenjeno da včasih tvegamo, izberemo pot, ki jo želi naše srce in se pri tem ne oziramo na druge.Torej, bom začela znova, obrnila bom listek v svoji še ne popisani knjigi. Ne vem, kako bo zgledal ta nov začetek, a počasi imam dovolj vsega kar se je v moji glavi kopičilo 10 mesecev. Bilo je preveč solz, preveč dni slabe volje in nepotrebnih skrbi. Ju3 je nov dan, torej nov začetek, boljši, srečnejši in predvsem upam da se mi bo uresničila tista drobna želja in naredila moje življenje popolno.

O zaposlenosti, alkoholu, moških ........................

Waaa ne morm vrjet, da sm se po krajši pauzi bloganja spravla napisat nov post:)
Velikokrat sem ga že hotla napisat, pa sem ga vedno zbisala, ker enostavno tut men, k nikoli nisem tiho, zmanjka idej za pisanje:) Čudeži se dogajajo:P

V zadnjem času se dogaja marsikaj. Skoz sem na polno zaposlena in letam iz enih vaj na druge. Konec novebra in decembra bosta precej pestra, ker bom imela 15 nastopov. Antično dramo Lizistrata, katero se boste ogledal tut vi, dragi gimnazijci. Po moje zna bit zanimivo...upajmo da nam uspe in da na koncu ostanem oblečena:)...Potem imam z violino v Cankarjevem domu koncert in pa seveda v Kulturnem domu Krškem...s plesno skupino Hot Ladies bom mela pa tut 6 nastopov vsepovsod po Posavju:) aaa še kj? seveda:...22.12 pa pripravljamo dsp-jevci literarni večer, kar mi vzame tut precej časa:) Ampak vse to je super...ker uživam, v tem kar delam, se zraven nasmejim, spoznavam nove ljudi...skratka mam se fain:)

Danes zvečer sem se odpravla v edino " normalno" gostilno v Brestanico. Kar nekaj vikendov sem že obljubljala sošoloki, ki dela tam kot natakarica, da ji bom prišla delat družbo. No in danes se je to res zgodilo. Ni trajalo dolgo, ker sem bila naravnost šokirana...Se še sprašujete zakaj????
S kakavom sem se spravila za šank, klepetala s frendi in predvsem opazovala ljudi. Res je, da v to gostilno prihajo ljudje takšni in drugačni. V osnovi me to niti ne zanima in jih sploh ne opazim oz. se s tem ne obremenjujem, a danes mi ni dalo miru in ravno dovolj slabo sem bila, da sem jih opazovala. V gostilno je pršl velikoooo moških in le nekaj žensk. Večinoma moškihje bilo že nekoliko okajenih od vseh alkoholnih hlapov. V sebe so zlivali abnormalne količine alkohola, komirali za šankom, se znašal nad mojo ubogo pridno sošolko in povrh vsega še težiil men:S hjooooo sovražim pijane moške!!!!!!!!!!!Res nw nooo, ka ljudje vidjo v tem, da se ga napijejo do kraja in delajo stvari, ki puščajo posledice. Ko je človek v takem stanju, da se ne zaveda kje je je zmožen početi marsikaj, saj je takrat človek zmožen vsega. In potem se mi ljubi Slovenčki sprašujemo zakaj je toliko prometnih nesreč, samomorov in kriminala. Odgovor imamo na dlani... Ljudje se ga napijejo, potem pa popolnoma pijani sedejo za volan in s tem ogrožajo življenja sebe, nenazadje pa tudi drugih udeležencev v prometu. Nočem jst nč pametvat tuki in nimam nč proti, če kdo spije malo, za boljšo voljo in pogum..ampak vse ima svoje meje. Mejo med katero je tanka črta pa vendarle obstaja. Od zdaj naprej, bom zagotovo bolj spoštovala poklic natakaric, ki morajo vse to prenašati, sj šele tako opaziš, kako so pijani moški ogabna bitja in tut punce k se vesjo po njih niso popolnoma nič boljše. Skratka, to me je dans kr tko mal razjezilo in bi blo prov zanimivo tko enkrat opazovat cel večer, se jim smejat in opazovat delovanje alkohola in kaj vse naredi s temi neumnimi moškimi, ki bodo svoje življenje preždeli za šankom, namesto, da bi ga izkoristili in počeli kar koristnega..MOŠKI PAČ:)

hja to bi blo to:)..kr neki spet..ma dobro post pa je..:)

p.s: Postrigla sem se:Phehe Nekateri pravjo da zgledam še mlajša, drugi da starejša..jst se vsekakor strinjam s slednjimi, vi pa presodite sami:)

bye-bye***

Bolezen 3. tisočletja...

Že kr neki dni hočem neki napisat post, pa nw, nimam prave inspiracije, volje, ideje, spoznala sem kdo so vse moji bralci bloga in vse teme so že v večini pisane na drugih blogih. Morda razmišljam, da bi si vzela kratko pavzo z bloganjem in se raje posvetila šoli, ki me nujno potrebuje.
Vseeno pa dans sledi post, k sm ga hotla že pred kratkim objavt, pa zaradi pomanjkanje volje ni prišel na vrsto:)

Torej: Ljudje živimo v modernem svetu, polnem pasti, težav in problemov in da bi bilo življenje še težje, si ga zakompliciramo mi - osebki tega svet. Se še vprašate zakaj? Ker se preprosto peveč obremenjujemo s to bedno šolo, popolnostjo in seveda še s kupom brezveznarij. Je vredno? Seveda bi se dalo o teji temi veliko razglabljati...a danes bi se posvetila tisti ki se me nekako najbolj dotika....to je z eno besedo ANOREKSIJA. Na srečo nisem sama podlelgla tej brezveznariji, kljub temu, da me je že sumilo kar precej zdravnikov in sem dala skozi tut kar nekaj pregledov. Dotaknilo se me je na tak način, da poznam preveč oseb, ki za tem trpijo, pa se tega pravzaprav dobro ne zavedajo. Torej ta post namenjam dvema osebcama, ki mi pomenita OGROMNO in ju nikoli na svetu ne želim izgubiti.
Ljudje (s tem mislim predvsem žensko polovico) strmimo k popolnosti, k nečem nepopisljivem, k idealom življenja. Seveda se vsi dobro zavedamo, da se vse skupaj začne le s preprostim hujšanjem, nadaljuje pa se v obsedenost, bolezen, ki pušča trajne posledice vse življenje in lahko celo tirja življenje. Za, to se ponavadi odločajo najstnice, ki se v svojem ogledalu vidijo debele, pa čeprav od njih ostajala le še drobna palčka kosti. A kaj, ko se trmastim deklotom v njihove glave popolnoma nič ne da vbiti. Ko sem bila v Mariboru sem srečala anoreksično punco, ki se že uspešno zdravi. Vas zanima kakšna je na pogled? Od nje je dobesedno ostala koža in kup kosti, je sključena, njene noge merijo zobotrebec in pol, hodi na birglah, je skorajda brez las in njeno telo je popolnoma izčrpano. Sepravi je daleč od nekega ideala lepote, ki ga je iskala. S tem dejanjem si je uničila življenje, si ga spremenila in to dejanje jo bo večno zaznamovalo. Na vso srečo, je še prav čas poiskala pomoč, saj bi te neumno hujšanje lahko vodilo v smrt.
Dobro ne bom več nakladala o tem, ker vem da ste kar precej seznanjeni s tem. Vam pa polagam na srce da 3 krat premisliti, ko začenjate shujšanjem in odrekanjem hrane. Sama sem mnenja, da je bolje kakšen kilogramček preveč, kot pa premalo. Sicer pa mislim, da mi to pritrdi tudi večina fantov, saj tudi oni nimajo interesa objemati kosti,kože in izčrpanega telesa.
TOREJ DEKLETA PAMET V GLAVO:)

baii bai**

Nina v šoli:)

Haha, danes se vam pa tut jst javlam iz šole, da bom skor tak ql k Vid:) in da dokažem da, se mamo tut neevropski odelki pri šolskih urah fain. Smo pr informatiki....kjer je snov strašno zanimiva:) Uspela sem ugotoviti, da delamo neki v zvezi z spletnimi stranmi:) uspeh ne?:P
Kakorkoli, mel smo dve uri vaj pri katerih sem zgubila živce in zdj sem popolnoma izčrpana:) Morem končat, k me je zalotla prof. in morem it pred tablo delat neki, nevem kaj...:) zna bit zanimivo:P hehe


fsm:) uživite v šoli..:) see you**

Prazniki in usoda

OH joj, prazniki so strašno naporno stvar. Saj vse fino in fajn, če se ti seveda da hodit k sorodnikov, kjer te siljo s hrano, sprašujejo standardna vprašanja o šoli in podobno....Res nisem jst te vrste človek, da bi takšna srečanja ravno oboževala. In zgledam, da vsega sploh še ne bo konec ( dan spomina na mrtve, noč čarovnic,..pa seveda ma glih zdaj še fotr, teta pa stric rojstni dan:) jp moje življenje je pestro. Kakorkoli lah se še tko čudno sliši, POGREŠAM ŠOLO, še bolj pa pogrešam OSEBKE v tej šoli in se kar veselim ponedeljka, ko bom vidla spet vse tiste spočite obraze in jih z nasmehom pozdravla. Ja fajn bo:)

Ne rada govorim o tem, a vendar se me je v času praznikov to posebaj dotaknilo. Moj bratranec je imel dan pred svojim dvajsetim rojstim dnevom prometno nesrečo. Res, da je preteklo že kar nekaj vode od takrat ( 2 leti), a vendar posledico so doživljenjske. Moj najljubši bratranec je na vozičku, se praktično ne zaveda sveta okoli sebe in njegovo celo življenje bo zaznamovala tista usodna sekunda, ko ni dobro skrožil ovinka. Si predstavljate, da se to zgodi vam? Celo življenje se trudiš, da uresničuješ svoje cilje in si utiraš pot, k čim svetlejši prihodnosti, potem pa pravzaprav zaradi drobne napake celo življenje trpiš in se lahko posloviš vsem sanjam mladosti. Težko gledam tisto mlado bitje, iz katerega je še nedolgo nazaj sijala mladost in razigranost, sedaj pa oddaljen v tujem svetu živi svoje življenje. Ne moremo si predstavljati, kakšne more ob tem preživljejo šele straši, prijatelji, njegovo dekle..., ki se vsega skupaj precej dobro zavedajo. Po vsem tem se res lahko vprašaš v smislu življenja in ali je sploh vredno vložiti toliko truda v življenje. Morda je, ker pravijo da je vedno potrebno na svet gledati optimistično, po drugi strani pa je ta life itq brezvezen.
To je res dokaz, da življenje ne dopušča napak. Se je potem najbolje celo življenje skrivati v varni postelji in se odpovedati vsem užitkom življenja? Neee !!!! Potrebno je življenje zajemati s polno žlico in početi tisto kar ti narekuje srce, saj imamo dokaze, kaj se lahko zgodi z življenje.

ZDAJ MAM PA DOST!!!!!!

Okey zdj mi je pa prekipel.....dost mam!!!!!!!

česa?


Tega bednega, dolgočasnega, mrzlega, glupega, smotanega, mokrega, neprijetnega, nepotrebnega .........

DEŽA!!!!

Vprašate zakaj?

Ker v moje življenje ne prinaša popolnoma nič pozitivnega:(
Postajam zbedirana, preveč razmišljam, nikamor se mi ne da, sedim sam za kompom pa se smilim sama seb, ne morem se neč s športom ukvarjat, zebe me,.....

Sicer pa s krajšimi presledki dežuje že 10 dni in mislim, da je skrajen čas da neha....
Dokaz, da vreme res slabo vpliva na razpoloženje je tale post, ki ga tipkam precej razkurjeno. Zakaj? VPRAŠiTE BEDNO VREME!!!!!

O samoti, hinavščini in osebi....

Waaaa končn sem dočakala da sem ostala doma, medtem, ko so se moja mama, fotr in mali odpravli v Portorož. Jst pa sm ostala doma, uživam v samoti, ko lah počnem ka mi paše, grem ven do kdaj hočem in skratka mi je fajn. Edina stvar je, da se ne znajdem najbolje v kuhni:D sj vem, da sm ženska, pa da naj bi bila ta bitja usposobljena za to, a obstajamo tudi izjeme, kot sem jaz. Nam revam to ne gre najbolje od rok in bom pač prisiljena naslednjih par dni jest hrenovke, ena in iste špagete pa seveda pice iz picerij:) P0 moje bom preživela.
No ampak nimam namena opisovat, kak sem preživela dan, k vas to itq ne zanima in blog ni namenjen ravno temu. Rajši bom napisala neki takšnga depresivnega:) hehe ne sj ne. Pač ma Nina cajt in preveč razmišlja, kar ji nemalokrat škodi.
Velikokrat sem v zadnjem času slišala, da sem se spremenila. Spremenila svoje razmišljanje, obnašanje in postala na nek način drugačna. Na začetku morda nisem verjela, a sedaj mi je to rekla že precej ljudi in morda je vse skupaj le vredno premisleka.
Logično je, da se vsi ljudje spreminjamo skozi svoje življenje. spreminjamo svojo družbo, okolje in tudi način razmišljanja. V zadnjem času, pa se je ravno vse to pri meni zgodilo. Na nek način sem nekoliko spremenila svojo krog frendov in s tem tudi okolje, glede razmišljanja pa sem zaradi določenih oseb vedno bolj zmedena in to povzroča vedenje, ki je včasih nekoliko zanimivo:D Pa vendar sem še vedno majhn človek, k velik govori je nekoliko hiperaktiven in včasih mal tečn. To sem jst in kdo me je pripravljen sprejet super, kdo pa ne, pa pač ne:D
Vedno manj sem se začela obremenjevat kaj si misli folk o men. Vem, da si včas marsikaj govori...sem brez veze, ker to delajo samo ljudje, ki nimajo kj bolj pametnega počet kot ogovarjat druge. Seveda pa beseda boli bolj kot klofuta in včasih človeka prizadane že nedolžna opazka glede obnašanje/oblačenja/govorjenja/... Kakorkoli ni važno, vsem tistim k ogovarjite pa predlagam da najprej pometite pred svojim pragom in se šele potem vtikajte v tuja življenja.Hja na svetu res ne prenesem tiste hinavščine, očitajočih pogledov in narisanih nasmehov, ki pa so večkrat prisotni v naših življenjih.
Trenutno ugotavljam, da ko nimaš določene osebe ob sebi, šele ugotoviš kaj ti pomeni. Ko je vsak dan s tabo, te nasmeji gre s tabo kamorkoli rečeš, te posluša, podpira in drži pokonci niti nimaš občutka, da ti zares toliko pomeni in da pravzaprav ne moreš živet brez nje. Morda se niti ne zavedam, da predstavlja moje vsakdanje življenje in da jo imam preprosto najrajši na svetu. Sj veste o kom govorim...ane?; :P O moji dvojčici, nepogrešljivi polovici, sončku..moji KLARI.
Zakaj mi tolk pomen?? nw ...Ker je preprosto ona, brez tistih dvojnih obrazov in hinavščine, ki sem jo omenjala prej. Je moj pesimist, ki vsebi skriva tisto energijo s katero polni moje življenje. Je osebca, k piše najlepša sporočila, ki mi vedno narišejo nasmeh na obraz in piše najboljše romane med šolskimi urami:) najini listi..:Dhehe Je drugačna od ostalih, včas mal trmasta pa tečna ampak še vseen moja ena in edina sestrca in vedi da ni važno, kaj si mislijo drugi. Pomembno je, da imava druga drugo. Vedi, da sem vedno s tabo, ti podajam robčke in čokolado in te mam preprosto rada do sončka pa nazaj:)
P.S hiter prid iz Prage k te pogrešam FUUUUL...:) veš kuk ti ma še za povedat:)



bye-bye:)

No tako, pa smo srednješolci in osnovnošolci končno dočakali te zloglasne počitnice. Po dveh napornih mesecih, smo si zaslužili počitek, ki ga bomo poskusili čim bolj izkoristiti. Začetek počitnic mi je bil zagotovo všeč in če bo takšno tudi nadaljevanje bom več kot zadovoljna.

Včeri sem imela 2 koncerta z violino za osnovnošolce. Blo je kr fino, čeprav me je zapestje zlo bolelo in nisem mogla 100% igrat:S. Zvečer pa smo seveda pozabili na vse bolečine, utrujenost in slabo voljo, saj smo šli na FAZANCA:) ko smo pršli 3 Brestančani na samo prizorišče, smo bili malo razočarani, saj ni bilo ravno veliko ljudi...a kmalu so začeli prihajati iz vseh strani in kar naenkrat sm bila obkrožena z znanimi obrazi. Nekateri so ostali cel večer pred mc in popivali, drugi pa smo odšli v mc, se prepustili glasbi in se do kraja znoreli. Na žalost tokrat ni bilo nobenega večjega benda in smo se morali zadovoljiti z posavskimi skupinami. M;orem priznati, da so tut te mlade skupine prov fajne, ker špilajo same znane priredbe ob katerih lah skačev v prvi vrsti, poješ in se ne oziraš na to, kaj si mislijo drugi. V drugem delu mc-ja pa je bil DJ in željno mladino zabaval z house musko ... bila sem kr presenečena, da je bilo dejansko tolk ljudi tam v tiste prostoru, plesalo in uživalo. Sama sicer nisem pretirano navdušena nad to glasbo in diskači, a včeraj me je družba in dobra volja prevzela in sem tudi jaz na trenutke divje plesala:). Večer sem zaradi določenega osebka zaključila nekoliko zbedirano, ampak kjub temu je blo super. Posledica od včerajšnega plesanje so danes hude bolečine v ...križu:( staram se:)hehe

Moje počitnice bojo spet pestre. Zdj čakam na prihod sestričen iz Murske sobote, pol pa letim na sestanek z dsp in mogoč se odpravim še mal na fešto od sošolk. Potem pa si privočim par dni čistega spanja, lenarjena, gledanja svoje najljubše nanizanke,......, Preprosto rečeno, da se mal odklopim:) Z bratom boma šla v Maribor ( mal nakupvat, določeno osebco spoznat ...) pa kot pravi Tomaž spoznat kaj je pravi žur:)hehe
Pred mano se res obetajo kr lepi dnevi in upam, da mi jih slučajno ne bo kdo pokvaru.
Moram pa priznati, da bo pa čez 8 dni kr fino it spet v šolo. Saj vem, da kr naprej tečnarim, zaradi ocen s katerimi letos nisem pretirano zadovoljna, in da nimam nč časa zase...A kljub vsemu rada hodim v šolo. Tam imam svoje frende, k mi polepšajo dan, tisto jutranjo vročo čokolado v jazzu, zanimive listke med šolskimi urami in seveda je fino hodit v šolo, sej itak veš, da te čez 2 mesca čakajo spet počitnce

Priznajte...ka ne bi bil dolgčas brez naše ljube gimnazije????:)

bye-bye do pisanja....:) uživite 100 na uro:):)

Dnevi minevajo, a spomin ostaja!!!!

Še en dan mojega življenja se je prevesil v večer. Postal je preteklost, ki je nikoli več ne bom doživela. Zazrem se v temno noč, ki me s svojo močjo vleče ven iz zaprtih prostorov. Ne morem se ji upreti. Zvezke pospravim v omaro, sama pa zbežim ven in se odpravim na sprehod. S seboj vzamem samo svoje zmedene misli in razum. Opazujem v temo odeto naravo, ki v sebi skriva vse sence in strahove, ki sem se jih bala, ko sem bila še majhna punčka. Prečkam travnike in potke in pod veliko smreko zagledam klop. Tam sedem in razmišljam. Zazrem se v svetlikajoče zvezdice, ki so posejane po temnem nebu. Vse je tako čarobno in skrivnostno. Neštetokrat sem se že zagledala v to nebo, a vendar je danes nekaj posebnega. Spominjam se dni, ko sem zvečer sedela ob oknu, štela zvezdice, si izmišljevala zgodbe in sanjavo gledala v luno. To je bil čas, ko še nisem nosila nobene odgovornosti in sem imela dovolj časa, da sem stvari počela počasi in ob njih uživala. Danes je vse drugače. V brezglavem svetu nimam niti toliko časa, da bi uživali z osebami, ki jih imam rada. Hodimo drug mimo drugega in nimamo časa spregovoriti niti par besed. Vse bolj, ko razmišljam prihajam do dejstva, da odraščam. Nisem več majhna punčka, ki skrbi za svoje medvedke in peče najboljše potičke iz peskovnika. Sem dekle, odraslo punca in počasi se zavedam svojega poslanstva na tem planetu. Od otroških dni sem se že zdavnaj poslovila in pred mano je ostale le še kruta realnost. Pravljice o lepih princih in palčkih sem že prerasla in tudi v čarovnice in duhove več ne verjamem. Vse otroške igrice, brezskrbne dni in pregledane risanke počasi tonejo v pozabo. Po licih mi spolzi solza. Solza minevanja, obžalovanja in razočaranja, na vse lepe trenutkov iz otroštva, ki jih ne bom nikoli več doživela. Vse se spreminja, a vendar ostajajo ob meni ljudje. To so tiste osebe, ki poznajo mojo preteklost, z menoj živijo sedanjost in se veselijo skupne prihodnosti. To so moji starši, brat in seveda peščica tistih prijateljev, ki si zaslužijo naziv najboljši prijatelji. To so prijatelji, ki mi stojijo ob strani, ki verjamejo vame in z mano delijo svojo srečo. Nekako si ne predstavljam življenja brez prijateljev, ki mi dajejo smisel življenja tudi v dneh, ko ni vse najbolj rožnato. Saj pride včasih do sporov in prepirov, a vse ima svoj razlog nastanka in prav nič na tem svetu se ne zgodi brez razloga. Vsekakor je vsako obdobje nekaj posebnega in edinstvenega, a vendar se mi zdi otroštvo tisto bistveno. Nenazadnje je to obdobje, v katerem se rodiš, odraščaš in postaneš ogledalo svojih staršev. Res je, da si v tem obdobju ne ustvariš kariere ali služiš denarja, a kljub vsemu je vsak začetek pomemben in zato moramo biti še kako pazljivi pri svojih prvih korakih življenja.

Pravijo, da mora tudi vsak odrasel človek v sebi skrivati malo otroške nagajivosti, smeha in radovednosti. Zagotovo je življenje resna stvar, a včasih se moreš preprosto nasmehniti in se podati novim izivom naproti. Zavedam se, da bom moram svoje drevo življenja trdno privezati k količku, da ga ne zanese s poti kakšen vihar. V mojem življenju bo večno prisoten optimizem in morda mi bo z malo sreče še uspelo izpolniti svoje sanje. Prepričana pa sem, da se bom svojih prečudovitih preživetih otroških dni večno spominjala. Morda pa bom uspela čas zavrteti nazaj v preteklost in za kakšen dan ali dva spet postala majhna punčka. Ker so sanje dovoljene, se bom prepustila toku življenja in se predala usodi.

Tut mali je bit fajn:)

Počasi sem se sprijznila z usodo, da sm pač majhna, micena punčka in da bom taka verjetno večno ostala, dokler se seveda s svojo starostjo ne bom začela manšat:) Čeprav sm počas že razmišljala, da bi začela varčevat in čez par let šla na operacijo, da bi mi kj raztegnli:)hehe hec
Moja višina ma kr precej negativnih stvari ampak sj noben ni popoln in ne poznam osebe k bi bla v teh najstniških letih zadovoljna sama s saboj:) Res je, da me včasih kdo ( beri: vsi) mal podjebavajo s tem, sm je**ga . najbolš se je nasmejat mal na svoj račun sj smeh je itq pol zdravja:) sicer pa kdo me bolj pozna zagotovo ve, da moja osebnost še zdaleč ni majhna in da mam prodoren glas in velikokrat vodilno vlogo:) ja treba da tut mali ljudje vzamemo stvari v svoje roke:) Pa nw...sj ni bit tko slabo mali...če zna to človk dober izkoristit zaka pa ne :)
Vsem tistim, ki mi ne vrjamete pa prilagam še tale seznam vseh pozitivnih stvari malih ljudi:)


TOREJ:

1. Imam naziv najmanjše osebce na gimnaziji Brežice ( to ne more vsak dobit:)
2. Ni se mi blo treba sklont k smo šli v Prešernovo rojstno hišo:)
3. Pr dramskem mi je moja višina prislužla skok in grizenje...mnjama
4. Še vedno lah kupujem cote na otroškem odelku
5. Lah se prerinem skoz gužvo na smučiščih, v trgovini, pr vikijo...:)
6. Ne porabim velik blaga pr cotah
7. Nimam problemov pri nakupu otroških vstopnic ( otrok do 10 let seveda)
8. Tut če obujem čevelce z največjo peto sm še vedno manjša od vsakga fanta:)
9. Zarad velikosti sm dobila neki zanimivih smešnih vzevkov
10. Lah se splazim skoz majhne lukne, se skrijem kam....

No zdj pa premislte dragi bralci ka je bit bolš aa??:)

Brez njega ne morem živeti...:)

Zdj sedim za kompom zavita v termo jopco, pijem čaj z medom pa limono, moja ljuba mamca mi je prpravla neke zvarke v kere je prepričan da bojo pomagal ( optimistka pač:) in smilim se sama seb, ka sm spet nardila narobe, da me boli grlo, kašlam, in me vse boli....ma nj gre nekam vse skup. sj vem, da mi vsi skoz pravte nj se bol oblačim pa blablablabla....sam jebiga men je pač vedno vroče in pol se tkole fino prehladim:( Mogoč me bo pa nekega dne celo izučilo in se bom dejansko začela oblačt letnemu času primerno. Jst sm enostavno še z eno nogo v poletju in nočem se pač sprijazn s tem, da bom mogla ven prvlečt bunde, plašče in debele puloverje. No ja sj vem da sta tut zima pa jesen po svoje zanimiva letna časa, sj je v vsaki stvari neki lepga pa edinstvenega. Sploh zdj k mam jst v svoji sobci kamin:) in zdj lepo sama zvečer čepim pr kaminu se grejem pijem čaj/čokolado /kakav in razmišlam o tem, kak lepo bi blo če bi bla tista osebca z mano. razmišljam in si v glavi kujem romatične večere srečne ljubezni....sam življenje je kruto in na žalost nam ne gre vedno vse po načrtih.

No kakorkoli če ni ljubezni je prov da bi blo vsaj zdravje:) sj če ni zdravja ne more bit ljubezni. zdravje je res vrednota, k jo ljudje premal cenimo in morda se sploh ne zavedamo da brez njega ne mormo preživet niti sekundice. tko da čuvite svoje zdravje...dokler tkole ne ostanete brez glasa in ste čsit poklapan tk k zdj jst:)

ps: sj vem da ste vsi tisti k grete ju3 z mano na ekskurzijo srečni, da bom tiho bol, k težko govorim sam mal solidarnosti pa vseen prosim:) pa sj bom kmal zdrava pa bom vse nadoknadla:)

Posebna droga:)

Konč spet mal pišem, tokrat mal bol konkretno - se mi zdi:) Danes bomo neki povedal o MSN-ju, ki je na nek način moja droga. Sicer je bol zdrava od preostalih, ampak seveda ni najbolš da večino svojga prostega časa preživim za škatlo ( beri: compom), tipkam po tipkovnici in bulim v zaslon:) MSN mam že ...precej cajta, sam da, ko sm bla še mlada in neumna niti ni bil tolk popularen, kot zdj ko se staram pa postajam bol nora in iz dneva v dan preživim več časa na msn. Enostavno vsak večer oz. popoldan kar nekaj uric presedim, zatoplena v pogovore. Mislim, da vem ka je vzrok, ampak to zdj niti ni važno. Sprašujem se zakaj smo ljudje taka živa bitja, da svoj še tako prekratek prosti čas namenjamo MSN? res je, da To predstavlja mojo sprostitev, čeprav vem da bi za moje možgane veliko bolj koristil sprehod po prelepi Brestanici. Verjetno je odgovor na dlani. Prijatelje imam najrajši na tem svet in pomenjo mi vse, ampak včasih bi blo dobr, da bi počela tut kj druga... velik bolš bi blo, da bi se raje s prijatelji odpravila na pijačo, na koncert, sprehod, na igrišče in z njimi imela prav pogovor, takšnega z vsemimi mimikami, kretnjami in pogledi, ki jih preko MSN-ja zagotovo ne moreš doživeti..Kakorkoli, msn je le pretveza s pomočjo katere spoznavamo nove ljudi..ampak vsi ti pogovori nisi pristni, niso v živo in vsi se prekleto dobro zavedamo da je po MSN-ju, sms-ih in telefonskih pogovorih veliko lažje spoznati osebo ji povedati da ti je všeč/ da jo imaš rad/ da je ne maraš.... . vendar vse skupaj nima enakega pomena, kot če stopiš do določene osebe in se z njo pogovoriš na 4 oči.
MSN je živ dokaz, da nam moderni svet prinaša tudi veliko slabih stvari, in da bi blo mogoč bolje da ga sploh ne bi mela. Sj je vse fino in fajn sam še mal pa se ljudje med sebej več ne bomo pogovarjali, ampak bomo obvladali le še tipkanje in klepetanje preko neta. Posledico bodo sj bomo ljudje zgubil tist stik s sočlovekom ki je pomembnejši od vsega brezveznega tipkanja po računalniku.
No ampak jst se ne bom ukvarjala s tem ka bo, pa ka ne bo:)
Ta post sm napisala z namenom da mi bo kdo svetoval kak nj jst zmanjšam količino te substance ( MSN mislim ne:)...ka nj počnem druga in na kakšn način nj preživim svoj prosti čas?
Velikokrat sm že rekla, ta tedn pa ne bom šla na MSN...ampak to je vse ostal sam pr besedah zaenkrat:) help me plis:)hehe

se opravičujem k je spet tak dolgi post, sam jebiga če ma pa človek velik za povedat:)

fsm...mejte se radi....**

Ko ti vse narobe gre........

evo pa je spet nedelja zvečer....groza. sedim za kompom, sm na msn in se sama jezim nase ka se ta vikend nism več učila...me jebiga bo drug bol produktiven, bolši, bol pozitiven...

zadnjih neki dni sm mal slabe volje, pesimistična brez volje do lifa:S. V šol se je preveč za učit ( vprašana matko, nemščino, pisemo fisko, esej....) pa se mi kot ponavadi ne da, doma se sam neki grdo gledamo, bratec mi je odšel v maribor:S, jezna sm še kr na osebo x, nekoga zlooo pogrešam, še kr sm majhna....pa čeprav velik čokolinota pojem:) no vglevem sm spet v zbediranem obdobju, in upam da bo kmal bolš.

No ja...ko mi ne gre vse tk k mora si zapojem tole pesmo. Melodija je sprana delana po kalupih ampka všeč mi je besedilo sploh refren kr je nekak preprost in me včas mal spravi v dobro volo:D

 Ko ti vse narobe gre:)


že kot mejhn sm otrok vedno kregan biu,
ker sm vedno kej frderbu in sm vedno kej razbiu,
so za uhle vlekli me, dol s sosedne jablane,
čes da tko pa res nikamor več ne gre.

V šoli  nč ni bolje blo, kvečemu še bl slabo,
sm ta huj biu razgrajač, usaj govorl so tako,
bol sošlke so kot knjige me zanimale,
pa so enke padale kot domine.

In takr't sm reku si:"F'nt pozabi na skrbi,
dons ti gre res bol slabo, zato pa jutr bolje bo!"

Ko ti vse narobe gre, le nasmehni se
in pozabi na skrbi, saj življenje lepo je,
ko te ne razumejo, in ko vsega si že sit,
le nasmehni in požvižgaj se na njih!

Tut u službi zlo na hitr nogo sm dobiu,
ker dve toni paradajza preveč sem naročil,
Šef je čist ponoru, jest pa sm trdiu:
"Seu že pojedu, če ne bo pa segniu!"

In takr't sm reku si:"F'nt pozabi na skrbi,
dons ti gre res bol slabo, zato pa jutr bolje bo!"

Ko ti vse narobe gre, le nasmehni se
in pozabi na skrbi, saj življenje lepo je,
ko te ne razumejo, in ko vsega si že sit,
le nasmehni in požvižgaj se na njih!

baiiiii do pisanja:)

velik vsega...:D

Teji dnevi pa mi zdj res hitr bežijo. Ne morm vrjet da je dans že četrtek zvečer in da je ju3
petek - dan za zadetek:) Res je, da sm zadnja 2 dni mal zlo jezna na eno osebo, ampak življenje vseen nekak ostaja lepo. Ne vem ka me je pičil, ampak sm se popolnoma vrgla v slovenščino. Pišem spise nad katerimi je zelooooo navdušena prof. Šetova in me clo povabla v dramsko skupino kjer sm dans tut prvič bla. Morem priznat da je blo supr in da ste v dramskem res vsi face in supr osebe. Morem se naučit tekst ampak glede na to da nism blond upam da bi bo uspel:P Doletela me je čast ( kot najmanjšo seveda:) da skočim ( velikanu šole) - Šolnu in ga grizem, praskam ....ja žensko smo ti jake osebe:D pazte se nas lol

kros smo tut laufal ja... pa sm bla 5:) čudeži se dogajajo...le zaka sm tko hitr tekla???? heh
ka nj še kj povem......vroče čokolade v jazzu delujejo s polno paro, tk da če komu dolgčas se lah prdruži nama s Klaro:D

p.s: DRAX hvala za idejo za post in dvojno napisan naslov od škofa :)
p.s.s Matej kdaj pišema strip??:P sreda predura???

Današnje spoznanje:)

1. POGLEDI POVEDO MNOGO VEČ KOT 1000000000 MOJIH BREZVEZNIH BESED!!!!!

(od ju3 napej vtihnem ( dober vic ne :) in se sam še spogledujem:D

Življenje je luštna stvar:P

Vem, da je tale post strašno dolg, vem da ste že vsi naveličani branja o življenju, sreči, prijateljstvu, ampak vseen ga objavlam. Predstavla domačo nalogo pr slovki in kr sm ga za pofesorco Šetovo mogla pretipkat na komp ga pač objavim še tle gor. Vem da ste vsi leni pa blablabla, ampak mogoč je pa tale spis tut vredn par minutk vašga časa.P

Življenje je » luštna« stvar!

Človek se nedvomno že od samega začetka svojega intelektualnega razvoja sprašuje kaj je življenje? Kaj je pravzaprav smisel našega obstoja in kam vse to skupaj vodi? No, jaz pri tem nisem nobena izjema, saj velik del svojega časa namenjam razmišljanju. To je čas namenjen samo meni in takrat se skrijem sama vase in se predajam toku misli. Vse bolj, ko se poglabljam v življenje ugotavljam, da je slednje prav »luštna« stvar. Včasih je naporno, zasanjano, zmedeno, a vedno obstaja dovolj razlogov, da je vredno vztrajati, ne popuščati in preprosto živeti svoje življenje. Danes bom vse te rahlo zmedene misli prelila na papir in jih delila z vami.

Vsako življenje se začne s čudežem narave - rojstvom človeka. Ko prijokaš na svet si tako nebogljeno bitje, da brez ljubečih staršev nikakor ne moreš preživeti. To je čas, ko brezskrbno ležiš v svoji posteljici in se ne zavedaš vseh težav, ki te čakajo v realnem svetu, saj je tvoja edina skrb, da dihaš zrak, spiš, ješ in se razvijaš. Potem se začne obdobje odraščanja, postajaš vse bolj samostojen in odgovoren. Velikokrat je težko in naporno, vendar tudi v najtežjih trenutkih moramo imeti v mislih stavek, da je vedno lahko še slabše, in da za vsakim dežjem posije sonce. Ko se prikrade v tvoje življenje šola, ga dobesedno postavi na glavo. Tvoj vsakdan postaja naporen, polen učenosti in zavedanja, da se brez dobre izobrazbe lahko posloviš vsem sanjam mladosti. Res je, da si s prezgodnjim bujenjem kvarim svoj vsakdan, s pretiranim sedenjem postajam vse bolj zakrnela in zaradi prenatrpanih urnikov večkrat zamorjena, a vseeno je šola moj drugi dom. Kljub kopici slabih stvari, ki jih prenaša, vseeno rada zahajam v to ustanovo, saj je v njej toliko nikoli pozabljenih trenutkov, da v njej enostavno uživam. Nenazadnje imam tukaj kopico svojih prijateljev; bežnih znancev, simpatij in seveda ljubih profesorjev, ki mi popestrijo še tako dolgočasen dan. Morda je ta stavek že nekoliko » spran« ,ampak prijatelji so moj zaklad in kdo najde prave prijatelje ima več kot dovolj razlogov za srečo. Jaz sem jih in pomenijo mi največ na tem planetu. Nimam veliko pravih prijateljev, a vem,da zaradi njih nisem sama in to mi pomeni ogromno. Včasih so dovolj spodbudne besede, razumevajoči pogledi in pristni objemi. Velikokrat pa človek potrebuje prijatelja, da te postavi na noge, potolaži, nasmeji, in da naredi tvojo mladost lepšo. Nepotrebno je izgubljati besede, imam jih preprosto rada in nočem jih izgubiti niti za delček svojega življenja. Velikokrat slišim vprašanje:« Ali si srečna?« vendar kaj je pravzaprav sreča. Ne da se je kupiti v trgovini in ne pride iz danes na jutri. To je stanje, ko je človek dobre volje in uživa življenje. Moramo se zavedati, da je vsak svoje sreče kovač, in da moreš vložiti ogromno truda in dobre volje da lahko žanješ srečne uspehe. Pravijo, da so mladostniška leta najlepša in jaz se s tem popolnoma strinjam. Ni ti potrebno tarnati nad slabim zdravjem, plačevati položnic ter skrbeti za družino. Vendar čas nima posluha za nas navadne ljudi. On kar teče in nič ne reče. Še prehitro bom doštudirala ter postala odrasla oseba. Morem priznati, da se tega nič ne veselim, saj biti odrasel še zdaleč ni lahko. Včasih si človek želi več brezbrižnih trenutkov, ko se lahko mirno zlekneš v svojo varno in toplo posteljo in ne razmišljaš o ničemer. To so dragoceni trenutki, ki na prvi pogled niso nič posebnega, vendar če pogledaš podrobneje ugotoviš, da brez njih enostavno ne gre, saj moreš življenje preprosto uživati.

Čeprav sem v zgornjih vrsticah že pomišljala na svojo prihodnost, ki me pričakuje s vsemi križi in težavami, kljub vsemu še vedno vztrajam pri svoji začetni hipotezi. Res je v življenju nešteto visokih ovir, trnovih stezic, maščevalnih pogledov in obupanih vzdihov, vendar ljudje, življenje je lepo. Ko ti je hudo, se je najbolje spomniti petkovih večerov preživetih v družbi prijateljev in sobotnih misli » Uf danes pa lahko spim malo dlje!« Vedno je potrebno misliti pozitivno in ne tako pesimistično. Morda bi v vsako življenje morali vključiti malo nerealnosti, malo domišljije in malo resničnega sebe. Potem bi verjetno bilo vsako življenje lepše. Sledite svojim sanjam, smejte se, uživajte življenje in vsak dan si v glavi ponovite stavek:« ŽIVLJENJE JE LUŠTNA STVAR!«:P

Vem da danes, bo srečn dan....

Vem, da danes bo srečn dan, to sm začutla že zju3.... ja točn tk k prav pesmca. Ko sm zju3 pogledala skoz okna pa vidla, da ne pada dež sm bla čist happy in vsa srečna klicala ob šestih zjutri Klaro, da mamo športn dan. Prov veselila sm se veslanja po Krki pa da enga dneva preživetja izven šolskih sten in klopi... Nadaljevanje srečnega dneva je blo na jutranji vroči čokoladi v Jazzu, kjer smo se s Klaro smejale najinim prigodam...in ble obe supr razpoložene:) seveda bi bil dan že preveč lep, če bi enkrat za spremenbo blo vse tk k more bit...no ja profesorji so povedal da športn dan odpade in da mamo pouk..:) To res ni kj ekstra srečna novica, ampak 2.c si je vseen ta dan nardil zanimiv... Noben ni mel neč s sabo ( niti svinčnikov in belešk), zato smo mogl ta dan preživet ob gledanju zraka ... vjemte ni nam blo hudo..:) Mal smo se zajebaval z novim razrednikom ( car :) pa profesorco za športno....mislim morm si jezik skrajšat:Dlol NUJNO!!!!... no ja veliiiiik pa smo se smejal...pozitivna klima v razredu narašča, mamo se kr fajn..in je zelooo veselo=) no je, le kje tiči razlog xD. Po zelo utrujajočem dnevu smo šle na popoldansko vročo čokolado v Jazza in jutranje dogajanje se je ponovilo:).. potem naju je fotr pršu iskat in smo lepo pičili za Brestanico. Spet je bil sam smeh sploh k smo se pelal mim železniške postaje:)...mi2 že vemo zaka ne?..popoldan sma šla z bratom mal v Kršk....v Zvezdo na vročo čokolado ( k je glih še nism dost spila dans:) pa mal sm ga po trgovinah spravla..ne morš da vrjameš:P. Tut učila sm se ja...večer pa končala s čokoladnimi palačinkami, msn - jem, musko in seveda pisanjem tegale posta..:D..dan je bil suprca pa čeprav ni pravega vzroka:).....ne vem, mogoč je spet kj čudnega v zraku al pa ....mogoč je kriv tut prvi lušn fazanček, k sm ga vidla na GIM:).. no ja vsaj mal upanja ostaja...( klara hvala:) dobr da maš ti veze na šol:))...
ka še nj povem...aja ju3 grem na prve vaje v gimnazijski zbor:) jupi.....gimnazijci!! kot nujno opremo si nabavte zamaške za ušesa...:)..



SMEJTE SE...mejte se skrajno fajn...bai^^bai :)

LEGENDE:)

Ta post bo za razliko od drugih čist kratki:)

2.C ma pa novga razrednika...

KUZMINA:)xD!!!!!

ZDJ BOMO PA NAJBOL ŠPORTN RAZRED NA ŠOLI:D



fain se mejte**čaw

p.s: A nudi kdo inštrukcije za matematko - geometrijo???:D mora met močne živce, obvladat matematko, rad more met puding, pa veliiiiik cajta:) pište zaintereserani:):D

Ali smo osebe ženskega spola res kokoši???

jp.... to se mi danes plete po glavi. Ne vem zakaj, ne vem kako, ampak se vsak dan bol sprašujem če res nimamo ženske kakih potomcev perjadi:) Mogoč se vam zdi mal čuden, da se tak menim okol ženskega spola, sam zadnji moji dogodki pričajo o tem..... Danes recimo, smo s Kuro št. 2 vletele v kabinet slovke k sestanku za neke krožke, k sploh nismo vedne zaka se gre in tam stale in se sprašvale ka delamo tam. Očitno smo zgrešile datum sestanka oz. kabinet:) ja obkrožence so včas tut koristna stvar:) Drgač pa ja zdj pač hodmo k enem krožku - beseda je ključ do srce- k vbistvu nw točn ka se bo delal, ampak jebiga če sm si zakuhala to juho jo bom pa še pojedla:)... Nasledn dogodek se je zgodil ko gremo 3 kure v učilnco, se sprašujemo kje so ostali predragi sošolci in po zvonenju ugotovimo da smo sam za eno nadstropje zgrešile učilnco ( tut najbolšim se zgodi:)... nadaljevanje dneva še bolše.... polije se mi sok po torbi in mi zmoči nove lepe zvezke in učbenike... Zakaj se to dogaja men?? Vedno sm jst tista, k blekne brezveznarijo, zgubim orientacijo, padem, se polijem, zganjam neumnosti...... ja to sm pač jst:) Prej ko se človk sprijazne s tem... lepšje je življenje:) drgač pa zaenkrat ni v mojem lifu še nč novga... ampak mogoč me pa že ju3 čaka presenečeneje:D še to bi rada povedala... 2.c ste legende:) mi že vemo zakaj.lol

p.s: nadaljevanje dneva raj ne pišem kr ...... no ja sm pač kura:)

Drax

Drax je car...

Hvala

Hočem nasmejane obraze in ne kisle kumarce......:P

Ni še minilo veliko dni, ko smo zapustili osnovnošolske klopi. 25 delčkov je bilo povezanih v celoto in skupaj smo tvorili mozaik vseh 8 nikoli pozabljenih let. Skupaj smo preživeli veliko ur matematike ob kartanju kart , ur smeha pri biologijo ,učenja neumnih letnic pri zgodovini in kar je najpomenbnejše vedno smo držali skupaj. Vsi za enega eden za vse. Bili smo srečni, zadovolji, nasmejani in nekoliko priskumkjeni, saj smo bili v najbolj norih letih in nam lahko to vsi opravičijo.Vendar prišel je tudi trenutek, ko smo se morali ločiti in vsak je odšel v svojo smer. Ni nam bilo lahko, ampak smo vsi skupaj sklenili da ostanemo v stikih, se vidimo in da ostanemo prijatelji. Največ nas je zakorakalo v gimnazijo v Brežice in v Texas. Pred vsakih je bila pomenbna stopnička v življenju in vsak je imel ustavrjene določene vizije in pričakovanja. Nekaterim je uspelo bolj, drugim manj. S tem, ko smo zapustili OŠ je bil vsak pred novim izivom. 1. septembra smo se znašlil v novem razredu z nekaterimi starimi obrazi in s kopico novimi. Bili smo majhni ( to nekateri še vedno smo:), nebogljeni fazančki, ki smo kot perjat letali po šoli, se izogibali alkoholcem in v obupu iskali prave razrede. Vendar smo se navadili. Počasi smo začeli odraščati in kaj hitro je bilo potebno pošteno zagristi zvezke. Nikoli pa v razredu nism občutila tiste pozitivne energije ki je vladala v oš. Saj ne rečem da se ne razumemo, ampak enostavno med nami ni tiste prave prijateljske vezi , toplih besed in nasmehov. Pač smo bili 30 nametanih divjakov v en razred prisiljeni skovati prijatelske vezi, a nam žal ni preveč uspelo. Sprašujem se kje tiči razlog?? Mordi v naši hkm.... razredničarki, ki je hkm.....( no mislte si svoje:) morda pa smo krivi mi osebki v tem razredu. Zakaj tako množično odhajajo iz 2.c??
zakaj? zakaj ne držimo skupaj, se ne smejimo skupaj, zakaj ne ušpičimo kake bedarije, ne odhajamo skupaj na pijačo v jazz?? why why? Mislim da nihče ne pozna odgovora. Smo enostavno vsak vsoj kos sestavljanke, ki je ne znamo sestaviti v celoto.
Pravzaprav sploh ne vem zakaj pišem to. hudo mi je in žal ker ni tako, kot sm pričakovala. Vedno sm se smejala bratovim prigodam, ki so jih ušpilili skupaj v razredu. Ko so v boksarcah letal po šol pa zajebaval profesorco za english. Mel so se fino in vedno sm upala da bom tut sama doživela tako srečo. No sj mogoč še bom. Nikoli ni prepozna.... nenazadnje bomo skupaj še 3 leta in med nami lahko vzklije še marsikatero prijatelstvo ali mogoč clo ljubezen. Sama sm mnenje, da, če se bo vsak nekoliko potrudi, lahko postanemo najbolši class, sj smo cejevci ane? mogoč pa bo pomagal že prijazen pozdrav ali beseda ti lahko kako pomagam, ali kaj si počel včeraj?? vse se da če se hoče, saj kjer je moč in volja je tudi lahka in ne trnjeva pot do cilja. Zato se je dobro zamisliti, ugotoviti svoje napake in jih popraviti saj se iz napak učimo. Nočem še naprej gledat kisle kumarce vložene v kozarec, ki so priseljene skupaj preživljati šolski čas. Želim gledate nasmejane obraze, sončke, prijatelje in preživeti ta leta tako, da se bom na stara leta lahko v naslonjaču spomnila vsakega sošolca in sošolko in se spomnila kašnega lepega trenutka preživeta z to osebo. Ostajam optimistka in upam da nam bo uspelo. Seveda pa za celoto potrebujemo več takih misli in želj. No dobr, ju3 je nov dan, možnost za nov začetek in upanje za bolšo priodnost. Nič zdj se bom prepustila spancu in se potrudila za bolši ju3:!!!

fino fajn se mejte:) ceniti svoje prijatelje in se veselite vsakega dneva, ko ste skupaj nasmejani:) bai bai

Ko pride trenutek, ko ma človk velik za povedat....

Tak, ptiček NINA je pršu iz južnih krajev lepo domov na jesen in zimo lol ( mal sm obrnla kot je drgač v naravi, ampak itq živimo v narobe svetu in sm tut jst včas obrnjena mal narobe hehe). Ja v Nerezinah je blo z eno besedo SUPER:) Spoznala sm velik ql folka, novih prjatlov, mogoč še novo ljubezn ( nikol se ne ve:), vglavnem blo je res fajn in takoj bi šla še enkrat. Lah smo čul kuk dolg smo hotl, spal kje nam je srce poželelo in je čas še prehitr minil:D Neki smo tut vadl, da nismo čist zastojn inštrumentov sabo vzel ampak to je blo ravno tolk da smo bli še bol ogreti za večerno petje in poslušanje naših ljubih trobilcev:) vsaka vam čast; kdo obvlada stvari jih pač obvlada hehe:) spal smoo zloooo maaaaal, ampak mi ni žal, sj če človk spi pol marsikj zamudi. Ko sm pršla domov me je v soboto zju3 čakalo poštarsko delo:S Mogoč mal zoprno, ampak vedno je prisotno polno smeha. Tomaž, Nik in moja malenkost raznašamo publike ( časopis za mlade) po Krškem in Brežcah. Vse tiste glupe bloke in javne hiše obletamo in morm rečt da je tole delo kr precj naporno:D Od zdj naprej spoštujem vsak poklic, tut poštarski, lol. Pred parimi dnevi me je kr fino pretresla novica glede šole......Resno sm se začela sprašvat ka je narobe z našim clasom??Mislim da poznam razlog, mogoč pa je še skrit v tančico in bo prišel na dan ob kaki naši fešti. Kakorkoli, zgubil smo/ bomo tri osebke našega razreda:S Tri velike sončke, tri moje supr prjatle..... drugače bo... ne bo več Lukatovga smeha, Petrinih razumevajočih pogledov in seveda ne bo več Tininih objemov in pogovorov. Vse to bom pogrešala, seveda pa najbol še mojo Tino, k mi je iz dneva v dan pomen več in enostavno ne vem kako bom brez njene pozitivne energije sploh preživela:D No vsekakor vstanemo v stikih in upam da se boste/bodo kdaj spomnli name in kakšnega trenutka ki smo ga preživeli skupi:) Rada vas mam fuuul***

matr sm velik napisala:) se bo sploh komu dal brat?? mah pišem zase pa zato, da mi ni dolgčas:)
VI PA poglejte v nabiralnik mogoč ste srečnež in vas čaka Publika, ki jo boste z veseljem prebrali:D je strašno zanimiva jst sm jo danes najmanj 100 krat prelistala:) bai bai**fsm

Mi gremo pa na morje! ----> že spet

Sem kot en ptiček brez gnezda, ki spet ohaja za pet dni v južne kraje, natančnej v preljube Nerezine:P No, ampak tokrat odhajam brez motečih elementov ( moji starši:=) . Grem s sinfoničnim orkestrom Krško, kjer btw igram violino. Upam da se bomo mel fino fajn in da bomo zažural do konca še te zadnje počitniške dni:P Supr je namreč ležat ponoč na plaži s svojimi frendi, se smejat, pet, klepetat, kopat..... skratka odhajam polna pričakovanju, v upanju na najbolš:D..... Ko pridm domov me čaka..... hmm poštarsko delo:) pol pa schoool:S No sj po eni strani bo kr fajn vidt vse frende na kupu pa nove fazančke, k jih že komi čakam:D:D....... tut tele dni, ko sm bla clo doma sm mela praznovanje timčkovega rojstnga dne, biserno poroka, tk da življene moje je res pestro in jst sm že kr mal fejst zmešana( kar že itq sm tut drgač lol) Prov komi čakam da bo pršu en dan, ko bom sam spala, lenarla, gledala filme in z eno besedo mela spalni dan:)..... nč grem še spakirat jst do konca pa probat nekak kufer zapret, če mi slučaj rata:)

see you:) mejte se skrajno fajn:) bai bai**

I`M BACK!!!!!!!!

Točn tk prov vidte, res sm doma. Lpo je sedet za svojim računalniku v moji preljubi Brestanci, pit vročo čokolado, gledat slikce in seveda čenčat po msn:) ja kak sm se mela?... no recimo da sm preživela še en precj umirjen dopust s familijo v Bovcu in da je blo nasplošno kr ql. Dožvela sm marsikj, kar je za mene značilno, ampak dosegla sm svoj cilj. Domov sm pršla v enem kosu z ne bote vrjel vsemimi okončinami:) Res je, da me je dobil velik dežnih kaplc, prekolesarla ogromno strmih klancu, hodla po dvotisočakih in prepadnih pečinah, iskala pot v brezpotju ( z moja orientacijo, ki mi še v trgovinah povzroča probleme :), se z eno roko držala skale( hvala tomaž:), se tresla od mraza pri 4 stopinjah v kratkih rokavih in še ....... ampk sm preživela in ufff fuul novih dogodivščin in izkušn dobila. Res je noro hodt po teh naših gorah, ko si sam z naravo in vbistvu vse svoje probleme pustiš v dolini in se povzpneš z nasmehom in mislijo da boš zopet neki dosegu in da boš vidu svet, ki ni dostopn vsaki nogi:) mojih misli res še nism čist uredila pa to ampk počas mi gre na bolš, vsaj s tem se tolažim:) nw ka še kj nj povem..... aja počitnce se počas iztekajo, pred mano pa še toooolk stvari:D res so precj naporne tele počitnce, ampak jst kr uživam v tem ritmu življenja. Tko no da hitr objavim tale post, k so eni že precj nestrpni:D tuki je še neki slikc, ki mi jih je uspel poslikat:)

Grem na lepše:P

Tako je, spet odhajam za en tedn v Bovec ( za tiste ki ne vete je to manjše turistično mesto na Gorenskem ob Soči:) mogoč mal zbedirano da grem iz hribov še v večje hribe sam po eni strani se kr mal veselim. Fino je namreč adrealinsko lazit po gorah, kolesart in se spustit s kanujem:D Sicer bom spet poslušala fotrove nauke in mamine pridige, ampk probala se bom odklopt, z musko na uhlih in naravo, z branjem kake knjige ter smehom, za katerega bota sigurno poskrbela moja ljuba bratca:) . Uredit grem še tiste glupe misli, ki mi rojijo po glavi, dokončno pozabt tipe, k mi mešajo glavo, si napolnit baterije in mogoč clo kj zrastit:) upam da pridm domov normalna, živa in z vsemimi svojimi okončinami:) sj če mi rata bo to kr velik uspeh v mojem divjem življenje. sam sj pravim-večna optimistka:)


nč vi se mejte fino fajn:) izkoriste še ostanek teh 100 krat prekratkih počitnc in se vidjamo se kmal** bye-bye

Vse je enkrat prvič...!

No pa tut jst odpiram ta slaven blog:) JA tudi jst sledim modnim muham in dokazujem da Brestanica le ni tko zloooo za časom:) Zakaj sem se pravzaprav odločila za pisanje bloga?? Verjetno zato, ker rada govorim in pišem in ker so me navdahnili blogi katere redno berem ( Donin, Vidov, Lenin, Hanin...) Ta bo bo naslednjih neky dni, mescev, let spemlu moje življenje. Na njem bodo vse stvari, ki bi jih rada sporočila širnemu svetu in opisano bo vse moje pestro življenje, saj ni dneva, ko se mi ne bi zgodilo kaj zanimivega in nepredvidlivga. Ampak to dela moje divje življenje in zato se mi zdi vredno živeti. Zaradi vsakodnevih sladkih trenutkov življenja, iskrenih nasmehov prijateljev, lizanje sladoleda v topli senci in preprostega uživanja življenja:D Ker je vsak začetek težak naj bo to za prvič dovol:D Vem da vsi moji preštevilčni bralci mojih postov, komi čakate da napišem kj novga:D čafff:D bye- bye** fsm

p.s: Če ne bi blo klare tale blogec ne bi obstajal:) hvala ti!!!!!rtm